Skupina žabic je veselo poskakovala po gozdu. Nenadoma sta dve izmed skupine padli v globoko jamo. Ko so druge žabe videle, kako globoka je jama, sta žabici začele prepričevati, da za preživetje ni upanja.

Žabici sta vztrajali in skakali,  vendar so ju ostale žabice prepričevale, da jima tako ali tako ne bo uspelo.

Čez čas je eni od utrujenosti  odpovedalo srce. Druga žabica se je odločila, da se najprej spočije in si nabere moči.  V naslednji skok je usmerila vso svojo pozornost in odločnost, ter se odrinila od tal. Dosegla je vrh jame in doskočila na rob, med ostale žabe.

Uspelo ji je nemogoče!

Druge žabice, ki so to videle, so jo vprašale, ali ni slišala njihovih opozoril.

Žabica je pojasnila, da zelo slabo sliši in opozoril ni slišala.

Nauk zgodbe:  “Včasih je, biti gluh za mnenja drugih, prednost!”

The post DVE ŽABICI appeared first on Tatjana Frumen.

Znana zgodba iz hebrejske literarne tradicije nam pomaga, da bi postali boljši ljudje. Pripoveduje takole:

Nekega dne sta se srečala mladenič in starček.

“Se me spomnite?” vpraša mladenič.

Starček odgovori: “Oprosti, žal ne.”

Mladenič reče starejšemu: “Bil sem vaš učenec. Sedaj sem profesor, tako kot vi. V meni ste sprožili željo po tem, da bi postal profesor.”

Stari profesor je bil presenečen, zato mu je mladenič vse skupaj razložil: “Nekega dne je v šolo prišel sošolec, ki je bil moj prijatelj, z novo uro. Bila je zares lepa in želel sem si jo imeti. Izkoristil sem njegovo nepozornost, vzel sem jo iz žepa in jo ukradel. Kmalu je moj prijatelj spoznal, da je ura izginila, in je šel k vam, učitelju, da vam razloži, kaj se je zgodilo z uro. Fant je bil žalosten in ni vedel, kako naj dobi uro nazaj.”

Stari profesor je vso svojo pozornost usmeril na mladeniča. Ta pa je pripovedoval naprej: “Takrat ste se obrnili na vse nas in rekli: ꞌTa ura je izginila. Kdor jo je ukradel, naj jo vrne.ꞌ Toda nihče se ni premaknil. Spoznal sem, kako slabo je bilo to, kar sem storil, vendar nisem hotel vrniti ure, saj bi vsi videli, da sem bil tat.”

“Kaj se je zgodilo potem?” je vprašal stari profesor.

“Zaprli ste vrata, vsem ste naročili, naj vstanemo, in rekli, da boste vsakemu pregledali žepe. Rekli ste, naj zapremo oči. Začeli ste pregledovati in ko ste položili roko v moj žep, ste našli uro.”

“Kaj je bilo potem?”

Mladenič je nadaljeval: “Nič niste rekli in ste naprej preverjali žepe drugih učencev. Ko ste končali s pregledom žepov vseh, ste rekli: “Fantje, ura se je našla. Lahko odprete oči.” Tisti dan ste mi dali odlično lekcijo. Nič niste rekli meni ali drugim učencem, da sem ukradel uro, toda v svoji notranjosti sem se naučil, da je to, kar sem storil, narobe in da tega ne smem nikoli več storiti. Moram se vam zahvaliti, da me niste javno ponižali.”

Stari profesor ga je pogledal z razumevajočimi očmi. Mladi mož je nadaljeval: “To je bil najbolj neprijeten dan v mojem življenju in hkrati dan, ko sem se naučil, kako naj se učitelj obnaša. Tam se je rodila moja želja, da postanem učitelj.” Nadaljeval je: “Se torej spomnite tega dne?”

Stari profesor je prikimal, ostal zamišljen in je rekel: “Res se spomnim tiste situacije. Te pa nisem spoznal. Sploh nisem vedel, da si ti ukradel uro, saj sem, medtem ko sem preverjal žepe, tudi jaz zaprl oči.”

The post Navdihujoča zgodba o učitelju! appeared first on Tatjana Frumen.

The post MODROSTI ŽIVLJENJA appeared first on Tatjana Frumen.

Blizu Tokia je živel znamenit, star samuraj, ki se je posvetil poučevanju mladih. Kljub njegovi starosti je krožila legenda, da je bil zmožen premagati katerega koli nasprotnika.

Nekega večera se je pojavil vojščak, znan po svojem pomanjkanju vesti. Mladi in nestrpni vojščak nikoli ni izgubil v dvoboju. Svoj sloves samuraja je želel še povečati, zato se je odpravil do Tokia, da bi premagal starega samuraja. Vsi učenci so nasprotovali tej zamisli, toda stari samuraj je sprejel izziv.

Vsi skupaj so se odpravili do mestnega trga in mladi samuraj je začel izzivati starega mojstra.
Vrgel je nekaj kamnov v njegovi smeri, jih zalučal v njegov obraz ter nanj in na njegove prednike nameril vse znane žaljivke. Na koncu večera se je izčrpani in ponižani vojščak umaknil.

Mojstrovi učenci so bili razočarani nad tem, da je mojster sprejel toliko žaljivk, in ga vprašali:

“Mojster, kako si lahko sprejel takšno podlost? Zakaj nisi uporabil meča – kljub zavedanju, da bi lahko izgubil v boju – namesto da si pred vsemi izpadel kot strahopetec?”

Mojster jih je vprašal:

“Če bi vam kdo želel dati kakšno darilo in ga vi ne bi sprejeli – komu bi pripadalo darilo?”

“Tistemu, ki ga je želel podariti,” je odgovoril eden od učencev.

“Isto velja tudi za zavist, jezo in žaljivke,” je odgovoril mojster.
“Če jih ne sprejmete, še naprej ostajajo pri tistem, ki jih nosi s seboj.”

The post ZGODBA O STAREM SAMURAJU appeared first on Tatjana Frumen.

The post RIBIČ in BANKIR appeared first on Tatjana Frumen.

The post Zgodba za navdih: “Dva volkova!” appeared first on Tatjana Frumen.