MODROSTI ŽIVLJENJA
Srečal sem starca. “Imate čas?” ga pobaram. “Rad bi vas nekaj vprašal.”
Starec se nasmehne: “Časa imam dovolj. Kaj pa te zanima?”
“Dolgo ste že na svetu. S čem so Vas ljudje v tem času presenečali?”
Starec odvrne:
“Presenetljivo, naveličajo se otroštva in si želijo odrasti, nato pa zopet želijo postati otroci.
Izgubijo zdravje zaradi naprezanja po čim večjem zaslužku, nato pa ta denar zapravijo, da bi si povrnili zdravje.
Medtem ko zaskrbljeno razmišljajo o preteklosti in prihodnosti, pozabijo na sedanjost.
Živijo, kot da ne bodo umrli, in umrejo, kot da niso nikdar živeli…”
Starec me je prijel za roko in nekaj časa sva uživala v tišini, nato pa sem ga vprašal: “Kaj porečete kot oče, kateri so tisti življenjski nasveti, za katere bi želeli, da jih upoštevajo vaši otroci?”
Starec je odgovoril z nasmehom:
“Da se naučijo, da nikogar ne morejo prisiliti, da jih ljubi. Kar lahko naredijo, je, da pustijo, da so ljubljeni od drugih.
Da se naučijo, da v življenju ni najpomembneje, kaj imajo, temveč koga imajo. Da se naučijo, da se ni dobro primerjati z drugimi.
Da se naučijo, da ni bogat tisti, ki ima veliko, temveč tisti, ki najmanj potrebuje.
Da se naučijo, da potrebuješ le nekaj sekund, da najintimneje prizadeneš ljubljeno osebo, in da traja desetletja ali pa večnost, da te rane zaceliš.
Da se naučijo odpuščati.
Da se naučijo, da dva človeka lahko gledata na isto stvar zelo različno.
Da se naučijo, da včasih ni dovolj, da jim je oproščeno, oprostiti morajo tudi sami sebi.”