“Pričakovanja so počasni ubijalci!”

Skozi  individualna in skupinska srečanja se je pri meni obrnilo kar veliko število ljudi.

Primeri s katerimi sem se in se še vedno srečujem so  različni in ozadja so drugačna, a nekaj je in še vedno povezuje vse primere in to so PRIČAKOVANJA.

Vsi nekaj pričakujemo! Starši od svojih otrok, otroci od svojih staršev, žene od svojih mož in možje od svojih žena, učitelji od učencev in obratno. Tako bi  lahko naštevali v nedogled.

Pričakovanja  jemljejo energijo tistim, ki pričakujejo in tistim od katerih se nekaj pričakuje!

Energija pričakovanja je nevidna zlata kletka

Kadar nekaj pričakujemo sporočamo drugi strani, da ne vidimo njenih potreb, njenih darov, njene poti, temveč želimo, da stopa po poti, ki smo jo mi začrtali zanjo. Tudi, če poznamo njene darove, se odločamo namesto nje in za njo! Ob tem našem početju, pa smo celo prepričani, da delamo dobro in ji omogočamo vse, česar sami nismo bili deležni.

Skrbimo zanjo, da ima vse za srečno življenje oziroma vse za kar mi mislimo, da potrebuje za dosego »naših« pričakovanj. Kadar se ta oseba ne obnaša v skladu z našimi pričakovanji, smo jezni in menimo, da je nehvaležna. Poskušamo jo usmeriti v smer za katero mi mislimo, da je prava zanjo. Vpletamo se, pomagamo ji, pametujemo, zapravljamo denar, se žrtvujemo,… Na kratko, damo vse od sebe, da bi ji uspelo.

Ta vzorec lahko prenesemo v vse odnose in vsa področja našega življenja, kar pogosto krat tudi delamo.

Ja, pričakovanja jemljejo energijo pa naj gre za majhna ali velika, saj z njimi omejujemo in pogojujemo, celo ubijamo.

Energija pričakovanj vodi v izgorelost in je počasni ubijalec

Vsi poznamo primere, ko smo v službi ali odnosu dali vse od sebe in ni bilo dovolj. Po navadi smo izčrpali sebe, svoje telo, a pravega rezultata ni bilo. Tudi  če smo dosegli pričakovanje, smo se sami počutili prazne, utrujene, izgorele. Zavedati se moramo, da energija pričakovanja vedno  izčrpava obe strani in prinaša nezadovoljstvo, saj nikoli ne bomo naredili prav in tudi če naredimo prav, ne bo dovolj.

Tisti od katerega se pričakuje bo zapadel v energijo jeze, žalosti, depresije, saj nihče ne bo videl njegovih želja in potreb. Jezen bo na tiste, ki od njega nekaj pričakujejo in zaradi energijske ujetosti ali nevidne mreže ne bo vedel zakaj.

Tudi tisti, ki pričakuje bo v podobnih, razdiralnih energijah, ki ne vodijo v rešitev.

Imamo vse, a počutimo se ujete in neizpolnjene, kot da bi življenje gledali skozi rešetke zlate kletke. Najraje bi umrli.

Pričakovanja se po navadi pričnejo s tragedijo

Pričakovanja lahko preskočijo generacijo in lahko prihajajo celo s strani prednikov in se lahko kažejo v najrazličnejših težavah in nam dajejo občutek, da ne živimo zase, temveč za nekoga drugega.

Energijski zaplet pa se vedno prične z neko tragedijo, izgubo ali smrtjo v družini, ki jo vpleteni niso mogli, želeli ali zmogli sprejeti.

Naj pojasnim. Kadar v družini umre mlada nadarjena oseba pred katero je še celo življenje, zanjo ostane velika praznina. Prvi, ki pride v to družino in po energiji spominja na to umrlo osebo, po padel v nevidno mrežo pričakovanj, saj bomo družinski člani ne vede želeli podoživeti vse tisto, za kar smo bili prikrajšani. S tragedijo se je naše življenje prekinilo, kot da bi zamrznili film in ob prihodu novega družinskega člana, se ta film odmrzne, mi pa ne opazimo, da igralec ni isti. Teh primerov je nešteto.

V zamenjanih vlogah trpimo vsi, saj nihče ne živi svojega življenja, temveč  igramo vlogo nekoga drugega, v kateri še zdaleč nismo srečni, čeprav vse kaže na to, da bi morali biti.

 

Rešitev je, da nehamo pričakovati!

Velikokrat iščemo rešitve in mislimo, da morajo biti komplicirane, a te so vedno preproste.

Kadar prepoznamo naša pričakovanja do nekoga se vprašajmo,  koga smo izgubili in kdo manjka. Z našimi pričakovanji ne bomo dobili izgubljenega, temveč je možno, da bomo izgubili še to, kar imamo. Lahko se opravičimo tej osebi, nehamo pričakovati in ji na ta način damo svobodo ( to lahko naredimo tudi v mislih, potrebujemo samo veliko mero iskrenosti). 

Kadar smo sami ujetniki teh energij skušajmo prepoznati »čigavo« življenje živimo. Osebam, ki od nas nekaj pričakujejo,  postavimo meje, lahko smo spoštljivi do njihove izgube, a zavedati se moramo, da mi nismo krivi za tragedije v njihovem življenju in da imamo pravico do svojega.

Kadar se otresemo pričakovanj, ne bo več prostora za izčrpanost, bolezen ali občutek praznine, saj bomo glavni igralci v svojem življenju in končno bomo začutili  radost, srečo, veselje, … V naše življenje prideta hvaležnost in zaupanje in takrat je čas za čudeže!

Cilji in pričakovanja nimajo enake energije!

Pričakovanja omejujejo, zato se naučimo živeti brez pričakovanj.  Ne govorim, da moramo živeti brez ciljev.  Ti so potrebni, ker so kot zemljevid in nam pomagajo, ko se izgubimo.  

Zavedati  se moramo, da cilje lahko določamo samo sebi in ne drugim, niti svojim otrokom ne. Vsak se je rodil za svoje izkušnje in to je tisto kar si moramo zapomniti v odnosu do drugih.

Naredite si življenje lepo in spustite pričakovanja!

Spustiti pričakovanja pomeni zaupati!