Kaj je meni podaril virus?

Kot dolgoletna Reiki mojstrica, učiteljica in terapevtka sem ob tej situaciji začutila v sebi močno potrebo, da se odzovem, da začnem ljudi miriti, povem kaj »pametnega«, da se bodo bolje počutili in lažje šli skozi situacijo in izkušnjo, ki je pred nami. Da ne bodo padli v paniko in povzročili še večjo škodo. V sebi sem čutila moč, da to zmorem, da sem za to poklicana in popolni mir. Bila sem v zaupanju, da se bo zgodilo kot se mora, četudi bodo nekateri reagirali drugače, ker se pač to zmeraj dogaja in ljudje se pač različno odzivamo.

Kaj je stisnilo moj gumb za STRAH

V takem prepričanju sem nič hudega sluteč šla v petek v trgovino, da kupim hrano za naše muce, ko je pogled na prazne police (ne samo z mačjo hrano) in prerivanje ljudi s polnimi vozički, v meni povzročil val čustev in me je  zadelo. Občutila sem paniko in strah, ki se ju zlepa ne spomnim. Srce mi je razbijalo in sem samo stala. Z žensko, ki je stala pred mano in se je očitno z njo dogajalo podobno, sva se spogledali, nasmehnili in nekaj komentirali, kar mi ni ostalo v spominu.  

Začela sem razmišljati in se odzivati, kam vse moram po hrano, da muce ne bodo lačne. Ni me niti zadelo, da ni bilo moke, kruha, pograbila sem 3 litre mleka, (ker ga doma že dalj časa nimam), če bo potrebno kuhati žgance ali proseno kašo, ker tudi moke nimam na zalogo.  Moja edina skrb so bile živali za katere sem pač odgovorna in pritisk, da moram poskrbeti zanje. Ta pritisk je bil tako močen, da sem si dovolila prisluhniti svojemu telesu, ki je kričalo, da ga je strah. V sebi sem preverjala predalčke, kot takrat ko panično iščemo neko stvar, za katero vemo, da smo jo pospravili, pa ne vemo kam. Tako sem jaz po mojem telesu iskala in panično iskala po predalih. Je to strah pred boleznijo, lakoto, izgubo, smrtjo … ? Ne!!! V tistem trenutku sem želela vedeti, sedaj, takoj, kaj je v meni povzročilo ta občutek, da se z njim soočim, da ga razrešim, da zanj prevzamem odgovornost, da pač naredim nekaj, da bo pritisk popustil. Naenkrat sem pred seboj videla predalček – STRAH PRED PANIKO LJUDI. Kar obstala sem in v tistem trenutku, začutila strah pred tem kaj bom našla in s tem spoznanjem zapustila trgovino, saj polna trgovina  ljudi ni pravo mesto za razreševanje mojih demonov.

Kje sem iskala vzrok in kako sem prišla do rešitve?

Popoldan sem poskušala priti v stik s tem občutkom, a drugega kot nek notranji nemir in potrebo po hrani ni bilo. Seveda sem se razumsko spraševala kaj zame pomeni panika in v ozadju je bil samo strah pred večjo škodo in trpljenjem ( ne mojim), temveč vseh drugih. Bolj kot sem se trudila, bolj se mi je odmikalo in večjo potrebo sem imela miriti ljudi, se spomniti nekaj izvirnega, srčnega, pristnega, da bo drugim lažje.

V takšnem razpoloženju sem odšla spat in prosila Reiki za razrešitev teh mojih vzorcev in za pomoč pri premagovanju le teh. Zjutraj sem se zbudila z otečenimi sinusi, bolečimi rameni, glavobolom in še v polsnu so se mi odvijale slike, ko sem v otroštvu morala večkrat poskrbeti za sestro, bratranca in nečakinjo. Začutila sem breme odgovornosti za njihovo počutje, zdravje in varnost in krivdo, če niso bila pričakovanja izpolnjena.  Rinila sem še dalje, še globje v svoja čustva in želela, da vse to kar je bilo takrat zakopano privre na plan. Ven je udarila žalost, da nihče ne vidi mojega truda.  Dovolila sem si ostati s to žalostjo in razočaranjem do ljudi, ki tega nekako niso videli ali znali izraziti. Dovolila sem si začutiti (brez da iščem krivce ali iščem izgovore zanje ali sebe)  in oči so se mi napolnile s solzami. Jokala sem nad sabo, nad tisto malo Tatjano, ki je poslušala, da je egoistična, da misli samo nase, da ni dovolj odgovorna. Vzporedno so se odvijale slike moje mame, ki je kot 10 letna prevzela skrb za svoje brate, ker je njena mama hudo zbolela. Zbujali so se stari programi, za katere sem mislila, da so mimo oz. zbrisani.

Našla sem darilo!

Šele čez čas sem se zavedela občutka, da lahko naredim karkoli, ne morem biti odgovorna za početje in počutje drugih. Nihče tega ne more! Edina odgovornost, ki je na mestu je odgovornost zase. Telo je končno začutilo olajšanje in spoznalo, ne samo to, da nisem kriva in odgovorna, temveč tudi da mi ni treba.

Postalo mi je kristalno jasno, da največ kar lahko naredimo »duhovni učitelji« za ostalo populacijo je, da se tudi mi soočimo s svojimi demoni in to spoznanje širimo dalje, ter pomagamo, da tudi drugi pridejo v stik s svojimi. Samo tako lahko dvignemo vibracijo. Vsak bo tako moral prehoditi pot, ki mu je namenjena.

Pa ne, da tega nisem vedela prej, itak da sem, samo v ozadju je bil še vedno program, ki mi je pil energijo in se oglašal strah, da če ne grem v akcijo in poskrbim, bo nekaj narobe, bom kriva in bo nekdo trpel zaradi mene. Pa ne samo to, če ne bomo v pristnih čustvih sami s seboj, bodo drugi imeli slabo vest, da je z njimi nekaj narobe in prikrivali svoje demone, kar pa ne prinese nobenega olajšanja. Panika nastane zato, ker zadrževana čustva v bistvu ustvarijo cunami, da se lahko izrazijo.

Lahko sem odgovorna samo zase, svoja dejanja, čustva in s tem bom pokazala odgovornost do drugih.

Zato vas pozivam, soočite se s temo v sebi, da boste lahko sijali, kajti v naših globinah se skrivajo vsi odgovori.

Rojeva se nova svobodnejša Tatjana in to je darilo, ki mi ga je dala ta situacija. To ne pomeni, da ne bom več pomagala, temveč pomeni, da bom delovala drugače, bolj pristno. Bolj v stiku sama s seboj!

Želim, da čim prej odkrijete tudi vi svoje darilo.

Srčen pozdrav, vsem!