Strah je čustvo s katerim je najlažje manipulirati!

Strah je čustvo s katerim se da krasno manipulirati in, ki ga bolj kot vsa druga čustva želimo na nek način premagati.

 

A čustva v nas niso zato, da bi jih premagali, temeč da bi jih začutili, saj ima vsako čustvo neko nalogo in je tesno povezano z našim živčnim sistemom in je energija, ki poganja naše telo.

 

Strah je prvinsko čustvo, ki povzroči v telesu naval adrenalina in drugih stresnih hormonov, ki poskrbijo, da telo aktivira vse skrite rezerve, dobi “nadnaravne” moči in se tej nevarnosti ogne.

 

Strah kot čustvo ne poskrbi samo za umik,  temveč je čustvo, ki nas na nek način prisili v spremembe, ki smo se jim upirali, jih zavlačevali, se jim izogibali. Torej strah ni negativno čustvo, temveč je čustvo, ki nas varuje.

 

Vsak dan smo bombardirani z novicami, ki so tako ali drugače začinjene in imajo nek namen. Ljudje na njih različno reagiramo. Nekateri se norčujejo, drugi izzivajo, nekateri se podajo v paniko, nekateri se skrivajo za jezo. Vsi pa na nek način čutimo strah, s katerim se ne želimo soočiti. Jezni smo na medije, jezni na vlado, jezni na viruse, jezni … v glavnem čutimo nemoč, ki pa v nas sproža stisko in zdi se nam, da nimamo vpliva.

 

Ne želim povedati, da je z našim odzivom kaj narobe, želim samo poudariti, da se odzivamo glede na naše pretekle izkušnje, na podlagi naših nevidnih vzorcev, ki jih imamo, kar pomeni da je reakcija na zunanje okoliščine drugačna pri vsakem posamezniku.

Torej niso zunanje okoliščine krive za to kar čutimo in podoživljamo, temveč je program že v nas.

 

 

Ko smo soočeni s situacijami, ki nam niso všeč, po navadi iščemo rešitev zunaj sebe, nekaj bi spremenili, nekaj razrešili, nekaj obrnili, da bi nam bilo lažje, a to po navadi ne prinese dolgoročnih sprememb.

 

 

Točno to počnemo ljudje. Znova in znova poskušamo spremeniti situacijo, druge, ogibamo se odgovornosti, a na koncu ugotovimo, da izgubljamo energijo, želenih rezultatov pa od nikoder. 

 

 

In ta veliki mislec in državnik je imel prav. Ne moremo spremeniti okoliščin, ne moremo spremeniti ljudi, spremenimo lahko samo svoj odziv. Če v formuli zamenjamo samo eno število, rezultat nikoli več ne bo enak.

 

Ohhh, kako razumem to situacijo nemoči. Velikokrat se znajdem v njej, ko bi spremenila ali začarala drugače, a na koncu vedno znova spoznam, da vse kar lahko spremenim je samo v meni in jaz sem ključ do vsega.

 

Poskušam biti odkrita do svojih čustev in jih sprejeti. Poskušam se z njimi soočiti in ne bežati pred njimi. Poskušam čustva začutiti in jih ne odrivati. Ko jih sprejmem, sem jih šele sposobna izraziti in po izražanju jih lahko spustim ter dam prostor novim zapisom v meni.

 

Takrat nisem več v obtoževanju, temveč v ljubezni do sebe in drugih. In šele takrat dobim moč reagirati drugače in vnesti v življenje spremembe.

 

Sprejeti odgovornost ne pomeni, prevzeti krivdo ( kot večinoma tolmačimo odgovornost), temveč sprejeti situacijo kot je, brez olepševanja ali grajanja, samo tako kot je!

S kazanjem s prstom na druge, z grajanjem, obtoževanjem, ne moremo komunicirati, temveč povzročamo nestrpnost, ki ne pelje k skupnemu cilju.

 

Prepričana sem, da je ta preizkušnja z virusom prišla ob pravem času, da se umirimo, obrnemo VASE in se zamislimo o svojih prioritetah v življenju. Našo gonjo za “nečim”, kar niti sami ne vemo, je moralo nekaj umiriti. Prišel je čas povezovanja, zaupanja, spoštovanja, sočutja, srčnosti. Predajmo se izkušnji!

 

To moje pisanje bo vsak,  razumel drugače in  tudi s tem ni nič narobe. Vsi imamo pravico čutiti kar pač čutimo in samo mi vemo kaj je dobro za nas, zato smo za svoja čustva odgovorni lahko le sami, kar je edino prav.

 

Sprejmimo odgovornost, to je edini pravi način reševanja težav in prava pot k napredku!