Dandanes živimo z nadzvočno hitrostjo. V svetu, ki je še kratko nazaj dajal poudarek tehničnemu napredku, ugotavljamo, da je potreba po dobri komunikaciji več kot potrebna. Pridobiti zaupanje sočloveka je najtežji del življenja, pa sploh ni pomembno ali smo v vlogi učitelja, zdravnika, svetovalca, sodelavca, prijatelja, starša ali partnerja.

Izobraževanje, učenje in spremembe so stalnice v našem življenju, pa kljub temu povzročajo največ skrbi, upora, nesoglasij ter jeze med ljudmi.

Z velikim trudom želimo ustreči in sklepati kompromise pa vendar ugotovimo, da so nekateri ljudje preveč zakomplicirani, nekateri površni ali malomarni, nekateri nepotrpežljivi, nekateri žaljivi ali direktni ipd. Največkrat zaključimo, da je delo z ljudmi zelo naporno in da enake formule za dobro razumevanje ali zaupanje ne moremo uporabiti pri dveh ljudeh, tako kot ne moremo enako vzgajati dveh otrok. Zakaj ne?

Odgovor je zelo preprost. Ljudje smo različnih osebnosti in v skupine nas je že pred 2400 leti razvrstil Hipokrat. Ko začnemo prepoznavati značilnosti svoje osebnosti in se seznanimo z ostalimi, dobi življenje popolnoma drugačno noto. Ob sangvinikovih zamujanjih in otroških izpadih ne izgubljamo več živcev, ob kolerikovih izbruhih nismo več osebno prizadeti, ob melanholikovih natančnih izračunih in tabelah ne postajamo nepotrpežljivi in ob flegmatikovi molčečnosti nismo več zaskrbljeni, da je slabe volje ali pa da se slabo počuti. Ko se enkrat naučimo prednosti in pa slabosti določenih karakterjev postane delo z ljudmi zabava saj postane reakcija na dogodke predvidljiva. Ugotovimo, da se ljudem ne moremo približati na enak način, motivirati, ne voditi sploh pa ne poučevati jih ne moremo enako, tako kot moramo tudi upoštevati njihov različni »bioritem«, razumevanje in dojemanje.

V kolikor še vedno ne verjamete, da je poznavanje osebnosti pomembno, začnite voditi statistiko. Popolnoma normalno je, da približno s četrtino naših sodelavcev, dijakov ali staršev takoj vzpostavimo stik in razumevanje ni problem. Po domače bi rekli, da smo na isti valovni dolžini. Z drugo četrtino imamo rahle težave in z ostalima dvema četrtinama po navadi nimamo uspehov. V kolikor smo sposobni prepoznati prednosti ostalih osebnosti, lahko dvignemo svojo uspešnost sporazumevanja najmanj za 25 – 75%. Ne verjamete? Poskusite!

S prepoznavanjem svojih moči in slabosti postanemo strpnejši, uspešnejši v poslu, osebnem življenju, pri vzgoji otrok, ob iskanju službe, uvajanju sprememb v naših življenjih, postanemo boljši sodelavci, učitelji, boljši ljudje.

Delati enako in pričakovati spremembe je definicija norosti.

OSEBNOST PRILJUBLJENEGA SANGVINIKA

Je ekstrovertiran, pripovedovalec, večni optimist, duša zabave, naiven in nedolžen, dober na odru, v srcu iskren, rad ima barve, nasmejan, izredno rad se dotika sogovornika, zelo zgovoren, čustven in odkrit, navdušen in izrazit, živahen in vedno glasen, zelo radoveden, privlačna osebnost in večni otrok.

Kot delavec se prostovoljno javi za nalogo, izmisli si nove dejavnosti, je izbranega videza, je ustvarjalen in domiseln, izžareva energijo in navdušenje, začne na blesteč način, z lahkoto navdihne druge, da se mu pridružijo in jih navduši za delo. Sangvinik je po duši raziskovalec, radovednež, zato ga novosti veselijo, predvsem če so povezane s potovanji, spoznavanji novih ljudi ali praktičnim delom. Zelo rad deluje, ustvarja, posnema, pravila ga ubijajo! Sedenje na mestu ni njegov stil, zato so to ljudje, ki obožujejo prakso in ne teorije. Velikokrat učenje popestrijo z zabavo, saj sami ne zmorejo biti predolgo resni.

Priljubljeni sangvinik je edina osebnost, ki mu je sklepanje prijateljstev v zabavo, saj ne more skriti, da ima rad ljudi. Videti je navdušen, ni zamerljiv, hitro se opraviči, rad ima spontane dejavnosti, prepreči dolgočasne trenutke, komplimenti ga vzpodbujajo in dostikrat mu drugi zavidajo njegovo preprostost in neposrednost.

Sangvinik ima rad spremembe, žive barve, pisane obleke, skuštrane frizure, razne modne okraske. Stanovanje bo po navadi mešanica več stilov in pisanih barv, večinoma na pol dokončano ali še v fazi obnavljanja. Pohištvo bo neprestano selil, dokler ne bo razpadlo. Torbe, pisalne mize, beležke  bodo neurejene, pomečkane, vendar zelo opazne. Rad ima spremembe, ker se naveliča rutine.

Sangvinika lahko prepoznamo, ker ima izmed vseh karakterjev največ težav z organizacijo saj je površen, preveč govori, je samoljuben ima slab spomin in je lahko zelo muhast in pozabljiv prijatelj. Posega v besedo, odgovarja namesto drugih, je nemalokrat neorganiziran, deluje nezrelo.

Vendar kljub temu vemo, da priljubljeni sangvinik zna najbolje: navdušeno ravnati z ljudmi, goreče izraziti misli in odlično ravnati v napetih situacijah.

ŠE NEKAJ ZA VODJE!

KAKO VODITI PRILJUBLJENEGA SANGVINIKA?

Zavedajte se njegovih težav pri doseganju ciljev. Zavedajte se, da je njihov jezik hitrejši kot um, da ima rad prožnost in raznolikost. Pomagajte mu, da ne sprejme več dela kot ga zmore. Ne pričakujte od njega, da bi se spomnil na sestanek ali bi prišel pravočasno. Pohvalite ga za vse kar naredi. Zapomnite si, da ne upošteva okoliščin. Prinesite mu darila, rad ima igračke. Naj vas ne moti, da se norčuje iz tistega kar druge spravlja v zadrego. Zavedajte se, da mora vse spremeniti v zabavo in da življenje gleda skozi rožnata očala.

UVIDITE, DA IMA DOBRE NAMENE

OSEBNOST POPOLNEGA MELANHOLIKA

Kakor že ime pove, je melanholik osebnost, ki stremi k popolnosti. Je velik mislec, introvertiran in predvsem pesimist. Je živo nasprotje sangviniku.

Melanholik je temeljit in premišljen, analitičen, resen in odločen, nagiba se h genialnosti, nadarjen in ustvarjalen, umetnik in glasbenik, filozof in poet, ceni lepoto, občutek za druge, požrtvovalen, natančen, idealističen

Kot delavec se drži dnevnega razporeda, je perfekcionist, z visokimi merili, skrbi za malenkosti, je vztrajen in natančen, urejen in načrten, ličen in čist, varčen, vidi težave, najde ustvarjalne rešitve, mora dokončati, kar je začel, rad ima razpredelnice, grafe, številke, sezname. Rad dela v mirnem okolju. Z odločitvami nikoli ne hiti. Zaveda se, da je izobraževanje ključnega pomena in o vseh novostih, ki jih bomo želeli uvesti, bo on vedel že vse. Je izredno tehnični tip in uživa v podrobnostih, vendar ni ravno navdušen nad nepremišljenimi ali hitrimi spremembami. Kot učenec bo zelo natančen, vedno točen, željan novega znanja in zelo poslušen.

Popolni melanholik previdno izbira prijatelje, zadovoljen je, če ostaja v ozadju, nerad pritegne pozornost nase, zvest in predan, prisluhne tožbam, zna reševati tuje težave, globoko skrbi za druge, sočutje ga spravi v jok, išče idealnega partnerja. Zanj je značilno, da je zadržan. Nima veliko prijateljev, vendar so ti vredni zaupanja.

Popolni melanholik ljubi eleganco, prefinjenost, usklajenost barv. Težko se navaja na spremembe, kajti on rabi čas za premislek. V njegovem stanovanju bo vse popolno in dokončano. Šolska troba in zvezki bodo vedno zgledno zloženi in urejeni. Nima rad kiča, ali drobnih okraskov, vendar vam tega ne bo nikoli povedal. Ker je predan prijatelj bo vaše darilo nosil ali hranil, ker mu predanost in zvestoba pomeni več. Ne mara hrupa in glasnih zabav, kakor tudi ne dela v neurejenem okolju. Ne prenese ponošenih oblek ali čevljev.

Popolnega melanholika lahko prepoznamo ker je hitro potrt, pogosto slabo misli o sebi, se obotavlja, drugim postavlja neuresničljive naloge, zelo discipliniran, preveč drobnjakarski.

Popolni melanholik ima izmed vseh karakterjev oziroma osebnosti, zaradi svoje organiziranosti največji potencial za uspeh, vendar je zaradi pomanjkanja samozavesti nemalokrat svoj najhujši sovražnik.

Vendar kljub temu nima nobeden izmed štirih osebnosti tako prefinjenega občutka za podrobnosti in tako čustvenega sodelavca.

ŠE NEKAJ ZA VODJE!

KAKO VODITI PRILJUBLJNEGA MELANHOLIKA!

Zavedajte se, da je zelo občutljiv in nagnjen k depresijam. Dobili boste najzvestejšega sodelavca, prijatelja, učenca, če mu boste dali občutek varnosti, podpore in zaupanja. Sprejmite, da imajo radi mir in da delujejo po vnaprej planiranem urniku in da je urejenost njihov moto. Zavedajte se, da je vsaka nenapovedana sprememba za njih velik stres. So najzvestejši sodelavci, partnerji, prijatelji, če jim daste dovolj časa za premislek in odziv. Strogo ločijo družino in službo, zato spoštujte njihov privatni čas. Pomagajte jim, da ne bi ostali družinski sužnji.

Zavedajte se, da so programirani za pesimizem, zato jim podarite nasmeh. Hvaležni vam bodo.

OSEBNOST MOČNEGA KOLERIKA

Najbolj ekstremna čustva bo v nas zbujal močni kolerik, saj pri njem ni nikoli nič umirjeno, počasno, premišljeno. Je velik deloholik, ekstrovertiran in optimist. V njegovem besednjaku ne boste nikoli srečali besedice – ni mogoče ali ne morem, zato mnogokrat zbuja v drugih ljudeh občudovanje ali odpor.

Močan kolerik je rojeni voditelj, dinamičen in aktiven ima nenehno potrebo po spremembi, zato se z lahka ujame s sangvinikom izredno težko pa z melanholikom ali flegmatikom, kajti ne razume njihovega bioritma. Mora popravljati napake. Odlikuje ga močna volja in odločnost, mnogokrat se zaradi hitrih odločitev zdi brezčuten, težko izgubi pogum, je izredno neodvisen in samozavesten, vreden zaupanja in lahko vodi kogarkoli saj mu je voditeljstvo položeno v zibelko. Vedno mora imeti nadzor, zato nemalokrat odloča tudi v imenu drugih, zato ni ravno priljubljen, saj v drugih s tem nemalokrat vzbuja manjvrednostne komplekse.

Je izredno eksploziven, vendar ga jeza hitro mine. Po izbruhu nadaljuje kot, da se ni nič zgodilo. Čudil se bo zameri ali kislemu obrazu, saj je to zanj že lanski sneg.

Močnega kolerika boste težko zadržali na delovnem mestu delavca, saj ga s tem omejujete. Kot njegov učitelj ne boste imeli lahkega dela, kajti vedno znova bo hotel prevzeti nadzor. Sledil vam bo le, če boste pridobili njegovo spoštovanje, kar pa ne bo lahko. Ne boste ga mogli voditi s prisilo ali grožnjo.

Rojen je za vodjo in dajte mu priložnost, kajti noben karakter ni tako močno usmerjen k ciljem in tako dober organizator. Spremembe so njegovo življenje in izziv. Njegov način izobraževanja ni sedenje za knjigo ali obisk seminarjev, temveč praksa in akcija. Vedno išče praktične rešitve, vidi celotno sliko, hitro ukrepa, zna delo predati drugim, vztraja na produkciji, doseže cilj, vzpodbuja dejavnost, ne mara neumnežev in zapomnite si – NASPROTOVANJE GA VZPODBUJA. Kadar ga nekaj zanima hoče odgovor takoj, najbolje bi bilo že včeraj. Kolerik se lahko nauči vse, vendar njegova največja napaka je, da se želi učiti iz lastnih napak in je velikokrat gluh za opozorila.

Močan kolerik le malo potrebuje prijatelje, bolj si prizadeva za dobro skupinsko dejavnost, vodi in organizira, najpogosteje ima prav in odlično se odreže v nujnih primerih.

Močnega kolerika prepoznate po udobni in praktični obleki, kajti pred modo in izgledom daje prednost praktičnosti. Mnogokrat bodo njegovi čevlji »pošvedrani«, po vsej verjetnosti bodo to mokasini ali obutev brez vezalk, zaradi hitrega obuvanja. Ženske bodo pogosto v hlačah in redko v petkah.

Njegovo stanovanje bo opremljeno strogo brez okraskov in zaobljenih linij, skratka funkcionalno. Kot učenec bo verjetno hodil v šolo z minimalistično opremo in funkcionalno torbo. Ne bo dal poudarka lepoti, vendar namenu. Dokler bo staro pohištvo še služilo svojemu namenu, ne bo kupil novega. Pazite, da ne sedete na njegovo mesto!

Če bi močan kolerik odprl razum in prepoznal svoje šibkosti, bi lahko postal tako popolna oseba, kot misli da je.

ŠE NEKAJ ZA VODJE!

KAKO VODITI MOČNEGA KOLERIKA!

Zavedajte se, da je rojen voditelj, deloholik in usmerjen k ciljem. Ni ravno sočuten, vendar ima nemalokrat prav in vedno se lahko nanj zanesete v kriznih situacijah, saj bo vedno izbral pravo pot. Nikakor ne priznava »šefa«, saj je on sam sebi največji šef. Edini način vodenja močnega kolerika je, da si pridobite njegovo zaupanje in občudovanje, kar pomeni, da vam ne bo dovolil, da stojite na istem nivoju.

Če ga boste želeli voditi, boste morali biti vedno korak pred njim ali pa mu raje prepustite vodstvo.

OSEBNOST MIRNEGA FLEGMATIKA

Mirni flegmatik je, kakor že naslov pove človek za vse namene. To je edina osebnost, ki vliva izredno spoštovanje, mirnost, sproščenost, uravnoteženost. Je izreden poslušalec, saj redko govori o sebi, ker je zadržan, sočuten, prijazen. Skriva svoja čustva in ljubi harmonijo, zato se skoraj nikoli ne bo spustil v prepir. Je glasnik miru.

Kot delavec je izredno sposoben in zanesljiv, miren, naklonjen, dober pod pritiskom, zna upravljati, izogne se konfliktom, zato je redka osebnost, ki krasno funkcionira z eksplozivnim kolerikom, posreduje v problemih in vedno najde lažjo pot. Kot učenec bo izstopal zaradi svoje počasnosti in mirnosti.

Ni navdušen nad spremembami, razen če so to kakšne praktične rešitve, saj je nagnjen k »lenobi«. Flegmatik se bo sprijaznil s spremembami ali novostmi samo če so njemu v korist ali pa zaradi ljubega miru. Ker ljubi udobje, bo vedno zadovoljen in po naravi ni ravno navdušen nad kakršnimkoli izobraževanjem. Ne bodite presenečeni, če bo na dolgočasnih predavanjih spal.

Mirni flegmatik ima veliko prijateljev, saj se z njim ni težko razumeti. Je prijazen, prijeten, nenapadalen, nikoli vas ne bo posiljeval s svojim mnenjem, razen če ga boste zahtevali. Ima izredno moč opažanja, saj je dober poslušalec. Prepoznate ga po ciničnem humorju.

Mirnega flegmatika boste prepoznali po zadržanosti, dajal bo videz neodločenosti, vendar naj vas ne zavede saj ima železno voljo. Upira se spremembam in ne zna pokazati navdušenosti, videti je neodločen, ne zna reči ne. Zlahka ga pregovorimo. Od njega ne pričakujte pobude, vendar ko enkrat sprejme odločitev, odneha zadnji.

Flegmatik je odličen v viharnih trenutkih, ker zna ohraniti mirno kri in pomiriti duhove in izredno dober v rutinskem delu, ki vsakega drugega dolgočasijo. Velikokrat je dežurni krivec, saj se želi izogniti konfliktom pa četudi za ceno lastne krivde.

Mirni flegmatik je velik estet, vendar bo z veseljem prepustil izbiro obleke partnerju ali staršu, ker bo drugače sam oblekel tisto, kar mu pride prvo pod roke, pa četudi mogoče ne bo barvno usklajeno. Nemalokrat ne bo opazil, da obleka ni zlikana ali pa je sploh ne bo likal..

Njegovo stanovanje je udobno, vendar nikoli dokončano, saj je jutri še en dan. V šolski torbi bo manjkalo gradivo, zvezki pa bodo polni drobtin. Tipični izgovor kadar bo zamudil pouk bo : » Zaspal sem!«

ŠE NEKAJ ZA VODJE!

KAKO VODITI MIRNEGA FLEGMATIKA

Zavedajte se, da potrebujejo neposredno motivacijo. Pomagajte jim postaviti cilje in doseči njihovo nagrado. Od njih ne pričakujte navdušenja in spodbujajte jih. Zavedajte se, da je prelaganje stvari oblika njihovega mirnega nadzora, zato jih prisilite, da se odločijo in prevzamejo odgovornost, vendar bodite pozorni in ne zvalite vse krivde nanje in večno vam bodo hvaležni.

Cenite njihova enolična nagnjenja, zato jih pripravite na spremembo.

Pozivam vas k izzivu!

Spustite se v raziskovanje in spoznajte sebe ( test osebnosti najdete TUKAJ) in s tem nov svet.

Odkrili boste, da je delo z ljudmi preprosto in krasno.

The post Štirje tipi osebnosti! appeared first on Tatjana Frumen.

The post Strah je čustvo s katerim je najlažje manipulirati! appeared first on Tatjana Frumen.

Skozi  individualna in skupinska srečanja se je pri meni obrnilo kar veliko število ljudi.

Primeri s katerimi sem se in se še vedno srečujem so  različni in ozadja so drugačna, a nekaj je in še vedno povezuje vse primere in to so PRIČAKOVANJA.

Vsi nekaj pričakujemo! Starši od svojih otrok, otroci od svojih staršev, žene od svojih mož in možje od svojih žena, učitelji od učencev in obratno. Tako bi  lahko naštevali v nedogled.

Pričakovanja  jemljejo energijo tistim, ki pričakujejo in tistim od katerih se nekaj pričakuje!

Energija pričakovanja je nevidna zlata kletka

Kadar nekaj pričakujemo sporočamo drugi strani, da ne vidimo njenih potreb, njenih darov, njene poti, temveč želimo, da stopa po poti, ki smo jo mi začrtali zanjo. Tudi, če poznamo njene darove, se odločamo namesto nje in za njo! Ob tem našem početju, pa smo celo prepričani, da delamo dobro in ji omogočamo vse, česar sami nismo bili deležni.

Skrbimo zanjo, da ima vse za srečno življenje oziroma vse za kar mi mislimo, da potrebuje za dosego »naših« pričakovanj. Kadar se ta oseba ne obnaša v skladu z našimi pričakovanji, smo jezni in menimo, da je nehvaležna. Poskušamo jo usmeriti v smer za katero mi mislimo, da je prava zanjo. Vpletamo se, pomagamo ji, pametujemo, zapravljamo denar, se žrtvujemo,… Na kratko, damo vse od sebe, da bi ji uspelo.

Ta vzorec lahko prenesemo v vse odnose in vsa področja našega življenja, kar pogosto krat tudi delamo.

Ja, pričakovanja jemljejo energijo pa naj gre za majhna ali velika, saj z njimi omejujemo in pogojujemo, celo ubijamo.

Energija pričakovanj vodi v izgorelost in je počasni ubijalec

Vsi poznamo primere, ko smo v službi ali odnosu dali vse od sebe in ni bilo dovolj. Po navadi smo izčrpali sebe, svoje telo, a pravega rezultata ni bilo. Tudi  če smo dosegli pričakovanje, smo se sami počutili prazne, utrujene, izgorele. Zavedati se moramo, da energija pričakovanja vedno  izčrpava obe strani in prinaša nezadovoljstvo, saj nikoli ne bomo naredili prav in tudi če naredimo prav, ne bo dovolj.

Tisti od katerega se pričakuje bo zapadel v energijo jeze, žalosti, depresije, saj nihče ne bo videl njegovih želja in potreb. Jezen bo na tiste, ki od njega nekaj pričakujejo in zaradi energijske ujetosti ali nevidne mreže ne bo vedel zakaj.

Tudi tisti, ki pričakuje bo v podobnih, razdiralnih energijah, ki ne vodijo v rešitev.

Imamo vse, a počutimo se ujete in neizpolnjene, kot da bi življenje gledali skozi rešetke zlate kletke. Najraje bi umrli.

Pričakovanja se po navadi pričnejo s tragedijo

Pričakovanja lahko preskočijo generacijo in lahko prihajajo celo s strani prednikov in se lahko kažejo v najrazličnejših težavah in nam dajejo občutek, da ne živimo zase, temveč za nekoga drugega.

Energijski zaplet pa se vedno prične z neko tragedijo, izgubo ali smrtjo v družini, ki jo vpleteni niso mogli, želeli ali zmogli sprejeti.

Naj pojasnim. Kadar v družini umre mlada nadarjena oseba pred katero je še celo življenje, zanjo ostane velika praznina. Prvi, ki pride v to družino in po energiji spominja na to umrlo osebo, po padel v nevidno mrežo pričakovanj, saj bomo družinski člani ne vede želeli podoživeti vse tisto, za kar smo bili prikrajšani. S tragedijo se je naše življenje prekinilo, kot da bi zamrznili film in ob prihodu novega družinskega člana, se ta film odmrzne, mi pa ne opazimo, da igralec ni isti. Teh primerov je nešteto.

V zamenjanih vlogah trpimo vsi, saj nihče ne živi svojega življenja, temveč  igramo vlogo nekoga drugega, v kateri še zdaleč nismo srečni, čeprav vse kaže na to, da bi morali biti.

Rešitev je, da nehamo pričakovati!

Velikokrat iščemo rešitve in mislimo, da morajo biti komplicirane, a te so vedno preproste.

Kadar prepoznamo naša pričakovanja do nekoga se vprašajmo,  koga smo izgubili in kdo manjka. Z našimi pričakovanji ne bomo dobili izgubljenega, temveč je možno, da bomo izgubili še to, kar imamo. Lahko se opravičimo tej osebi, nehamo pričakovati in ji na ta način damo svobodo ( to lahko naredimo tudi v mislih, potrebujemo samo veliko mero iskrenosti). 

Kadar smo sami ujetniki teh energij skušajmo prepoznati »čigavo« življenje živimo. Osebam, ki od nas nekaj pričakujejo,  postavimo meje, lahko smo spoštljivi do njihove izgube, a zavedati se moramo, da mi nismo krivi za tragedije v njihovem življenju in da imamo pravico do svojega.

Kadar se otresemo pričakovanj, ne bo več prostora za izčrpanost, bolezen ali občutek praznine, saj bomo glavni igralci v svojem življenju in končno bomo začutili  radost, srečo, veselje, … V naše življenje prideta hvaležnost in zaupanje in takrat je čas za čudeže!

Cilji in pričakovanja nimajo enake energije!

Pričakovanja omejujejo, zato se naučimo živeti brez pričakovanj.  Ne govorim, da moramo živeti brez ciljev.  Ti so potrebni, ker so kot zemljevid in nam pomagajo, ko se izgubimo.  

Zavedati  se moramo, da cilje lahko določamo samo sebi in ne drugim, niti svojim otrokom ne. Vsak se je rodil za svoje izkušnje in to je tisto kar si moramo zapomniti v odnosu do drugih.

Naredite si življenje lepo in spustite pričakovanja!

Spustiti pričakovanja pomeni zaupati!

The post “Pričakovanja so počasni ubijalci!” appeared first on Tatjana Frumen.

Predavam že vrsto let in zame je izziv, da lahko ljudem aktualne tematike približam na enostaven način. Sem zagovornica »zdrave kmečke pameti«, zato tudi nikoli ne uporabljam tujk in trudim se, da snov podam razumljivo, ne glede na predznanje ali starost slušateljev.  Kaj hitro je prišlo spoznanje, da ljudje osvojimo lekcijo šele takrat, ko jo razumemo, zato pri svojem delu vedno navajam praktične primere. Velik navdih, mi je bila pred leti hčerka, ki je kot radoveden otrok postavljala nepričakovana vprašanja, sedaj to počneta nečakinji.

Radovednost otroka

Kakšen dan nazaj, sem se obvezala, da bom najmlajšo nečakinjo peljala na baletno vajo pred nastopom, kajti sestra in svak sta bila polno zaposlena. Šla sem ponjo v šolo, da se v miru pripraviva za odhod na vajo, saj je potrebno urediti še frizuro za nastop. Baletke namreč nosijo figo, da so vse usklajene. Cirila zelo rada nastopa, a kakor vsak ima tudi ona tremo. Trema na ljudi različno deluje, nekaterim je slabo, nekateri so tiho, nekateri dobijo drisko, a  Cirila čeblja 300 na uro. To nikakor ni neumno čebljanje, dekletce je prav posebej brihtno. Velikokrat prav preseneti s svojimi trditvami in je v tem prav suverena.  Včasih pa samo sprašuje o različnih tematikah in si želi razlage odraslih, da si lahko ustvari svoje mnenje. 

Tako sva urejali frizuro, ko mi je postavila vprašanje » Tatjana, mami mi je rekla, da univerzum ne sliši besedice ne. Zakaj je ne sliši?«  Prešinilo me je, da to tematiko razlagam na svojih predavanjih in tečajih, a kako razložiti to 9 letnemu otroku, da bo razumel? Zadaj se skriva še veliko več, kot le samo izpustiti besedico ne, oziroma spremeniti sliko in občutek.  Ne verjamem, da ji sestra ni podala razlage, a radoveden otrok vedno išče še več informacij, da lahko zadevo pogleda iz različnih zornih kotov in sprejme tisto razlago, ki mu je najbolj všeč in jo lahko ponovi pred prijatelji.

V mislih sem premetavala besede, ki bi bile pravšnje in sem začela.  »Predstavljaj si, da je Univerzum restavracija v kateri lahko naročiš kar želiš, vendar to ne moreš naročiti z besedo, ker besed Univerzum  ne sliši in ne razume. Univerzum zaznava vibracijo,  ki jo sproži tvoje telo z občutki. Občutek pa sproži misel in slika, ki si jo predstavljaš v možganih.  Besedici NE in DA nimata slike v tvojih možganih, zato ne vibrirata in ju Univerzum ne more prepoznati ali »slišati«. 

Primer

Na primer, če razmišljaš kako naj se nesreča ne zgodi, si tvoji možgani predstavljajo to nesrečo in tvoje telo začne vibrirati z občutkom kako to je, ko se nesreča zgodi. V najinem primeru  bi bila to zamuda na nastop. Besedice NE, pa v tej sliki možgani ne vidijo in je tudi za Univerzum”nevidna” in “neslišna”. V najinem primeru bi bila potem  logična posledica nesreča, v tem primeru zamuda. Kadar ne želiš zamuditi, si moraš torej predstavljati kako vse gladko teče in kako prideš ob pravem času.

» Aha, sedaj razumem!   Vedno razmišljaš o tistem kar hočeš in ne tistem kar nočeš, ker sporočaš v slikah.« je vsa navdušena odkrila. » Točno!« sem ji pritrdila.

»Saj zato pa jaz vedno rečem, naj nas sreča obda in naj se na koncu vse srečno konča!« je vsa vzhičena rekla. » Veš Tatjana in potem vem, da bo vse dobro. Jaz tako varujem našo družino, da se ji nič hudega ne zgodi.«

Kako globoke besede za tako malo deklico!

No in tako sva uredili za nastop vse kar sva si zadali in na vajo pred nastopom prišli točno, jaz pa sem našla zopet novo iztočnico za moja predavanja.

Naj sreča obda tudi vas, ki to berete!

The post “Zakaj Univerzum ne sliši besedice NE?” appeared first on Tatjana Frumen.

Dandanes živimo  z nadzvočno hitrostjo. V svetu, ki je še kratko nazaj dajal poudarek tehničnemu napredku, ugotavljamo, da je potreba po dobri komunikaciji več kot potrebna. Pridobiti zaupanje sočloveka je najtežji del posla, pa sploh ni pomembno ali smo v vlogi prodajalca, svetovalca, sodelavca, prijatelja, starša ali partnerja.

Z velikim trudom želimo ustreči pa vendar ugotovimo, da so nekateri ljudje preveč zakomplicirani, nekateri površni ali malomarni, nekateri pomembni ali nepotrpežljivi, nekateri žaljivi ali direktni ipd. Največkrat zaključimo, da je delo z ljudmi zelo naporno in da enake formule za dobro razumevanje ali zaupanje ne moremo uporabiti pri dveh ljudeh, tako kot ne moremo enako vzgajati dveh otrok. Zakaj ne?

Prvo razvrščanje je opravil Hipokrat

Odgovor je zelo preprost. Ljudje smo različnih karakterjev in v štiri skupine nas je že pred 2400 leti  razvrstil Hipokrat. Ko začnemo prepoznavati značilnosti svojega karakterja in se seznanimo z ostalimi, dobi življenje popolnoma drugačno noto. Ob sangvinikovih zamujanjih in otroških izpadih ne izgubljamo več potrpežljivosti, ob kolerikovih izbruhih nismo več osebno prizadeti, ob melanholikovih natančnih izračunih in tabelah ne postajamo nepotrpežljivi in ob flegmatikovi molčečnosti nismo več zaskrbljeni, da je slabe volje ali pa da se slabo počuti. Ko se enkrat naučimo prednosti in pa slabosti določenih karakterjev postane delo z ljudmi zabava saj postane reakcija na dogodke predvidljiva. Ugotovimo, da se ljudem ne moremo približati na enak način, motivirati in ne voditi jih ne moremo enako.

S prepoznavanjem karakterjev lahko postanete strpnejši, uspešnejši v poslu, osebnem življenju, pri vzgoji otrok, ob iskanju službe, postali boste boljši sodelavci in boljši prijatelji.

Osebnost priljubljenega sangvinika

Je ekstrovertiran, pripovedovalec, večni optimist, duša zabave, naiven in nedolžen,  dober na odru, v srcu iskren, rad ima barve, nasmejan, izredno rad se dotika sogovornika, zelo zgovoren, čustven in odkrit, navdušen in izrazit, živahen in vedno glasen, zelo radoveden, privlačna osebnost in večni otrok.

Kot delavec se prostovoljno javi za nalogo, izmisli si nove dejavnosti, je izbranega videza, je ustvarjalen in domiseln, izžareva energijo in navdušenje, začne na blesteč način, z lahkoto navdihne druge, da se mu pridružijo in jih navduši za delo.  Sangvinik je po duši raziskovalec, radovednež, zato ga novosti veselijo, predvsem če so povezane s potovanji, spoznavanji novih ljudi ali praktičnim delom. Zelo rad deluje, ustvarja, posnema, pravila ga ubijajo! Sedenje na mestu ni njegov stil, zato so to ljudje, ki obožujejo prakso in ne teorije. Velikokrat učenje popestrijo z zabavo, saj sami ne zmorejo biti predolgo resni.

Priljubljeni sangvinik je edina osebnost, ki mu je sklepanje prijateljstev v zabavo, saj ne more skriti, da ima rad ljudi. Videti je navdušen, ni zamerljiv, hitro se opraviči, rad ima spontane dejavnosti, prepreči dolgočasne trenutke, komplimenti ga vzpodbujajo in dostikrat mu drugi zavidajo njegovo preprostost in neposrednost.

Sangvinik ima rad spremembe, žive barve, pisane obleke, skuštrane frizure, razne modne okraske. Stanovanje bo po navadi mešanica več stilov in pisanih barv, večinoma na pol dokončano ali še v fazi obnavljanja. Pohištvo bo neprestano selil, dokler ne bo razpadlo. Šolska torba in zvezki bodo neurejeni, pomečkani, vendar zelo opazni. Rad ima spremembe, ker se naveliča rutine.

Sangvinika lahko prepoznamo, ker ima izmed vseh karakterjev največ težav z organizacijo saj je površen, preveč govori, je samoljuben ima zanemarjen spomin in je zelo muhast in pozabljiv prijatelj. Posega v besedo in odgovarja namesto drugih, je nemalokrat neurejen in nezrel.

Vendar kljub temu vemo, da priljubljeni sangvinik zna najbolje: navdušeno ravnati z ljudmi, goreče izraziti misli in odlično ravnati v napetih situacijah.

ŠE NEKAJ ZA VODJE!

KAKO VODITI PRILJUBLJENEGA SANGVINIKA?

Zavedajte se njegovih težav pri doseganju ciljev. Zavedajte se, da je njihov jezik hitrejši kot um, da ima rad prožnost in raznolikost. Pomagajte mu, da ne sprejme več dela kot ga zmore. Ne pričakujte od njega, da bi se spomnil na sestanek ali bi prišel pravočasno. Pohvalite ga za vse kar naredi. Zapomnite si, da ne upošteva okoliščin. Prinesite mu darila, rad ima igračke. Naj vas ne moti, da se norčuje iz tistega kar druge spravlja v zadrego. Zavedajte se, da mora vse spremeniti v zabavo in da življenje gleda skozi rožnata očala.

UVIDITE, DA IMA DOBRE NAMENE!

Osebnost popolnega melanholika

Kakor že ime pove, je melanholik osebnost, ki stremi k popolnosti. Je velik mislec, introvertiran in predvsem pesimist. Je živo nasprotje sangviniku.

Melanholik je temeljit in premišljen, analitičen, resen in odločen, nagiba se h genialnosti, nadarjen in ustvarjalen, umetnik in glasbenik, filozof in poet, ceni lepoto, občutek za druge, požrtvovalen, natančen, idealističen

Kot delavec se  drži dnevnega razporeda, je perfekcionist, z visokimi merili, skrbi za malenkosti, je vztrajen in natančen, urejen in načrten, ličen in čist, varčen, vidi težave, najde ustvarjalne rešitve, mora dokončati, kar je začel, rad ima razpredelnice, grafe, številke, sezname. Rad dela v mirnem okolju. Z odločitvami nikoli ne hiti. Zaveda se, da je izobraževanje ključnega pomena in o  vseh novostih, ki jih bomo želeli uvesti, bo on vedel že vse. Je izredno tehnični tip in uživa v podrobnostih, vendar ni ravno navdušen nad nepremišljenimi ali hitrimi spremembami.

Kot učenec bo zelo natančen, vedno točen, željan novega znanja in zelo poslušen.

Popolni melanholik previdno izbira prijatelje, zadovoljen je, če ostaja v ozadju, nerad pritegne pozornost nase, zvest in predan, prisluhne tožbam, zna reševati tuje težave, globoko skrbi za druge, sočutje ga spravi v jok, išče idealnega partnerja. Zanj je značilno, da je zadržan. Nima veliko prijateljev, vendar so ti vredni zaupanja.

Popolni melanholik ljubi eleganco, prefinjenost, usklajenost barv. Težko se navaja na spremembe, kajti on rabi čas za premislek. V njegovem stanovanju bo vse popolno in dokončano. Šolska troba in zvezki bodo vedno zgledno zloženi in urejeni.  Nima rad kiča, ali drobnih okraskov, vendar vam tega ne bo nikoli povedal. Ker je predan prijatelj bo vaše darilo nosil ali hranil, ker mu predanost in zvestoba pomeni več. Ne mara hrupa in glasnih zabav, kakor tudi ne dela v neurejenem okolju. Ne prenese ponošenih oblek ali čevljev.

 Popolnega melanholika lahko prepoznamo ker je  hitro potrt, pogosto slabo misli o sebi,  se obotavlja, drugim postavlja neuresničljive naloge, zelo discipliniran, preveč drobnjakarski.    

Popolni melanholik ima izmed vseh karakterjev oziroma osebnosti, zaradi svoje organiziranosti največji potencial za uspeh, vendar je zaradi pomanjkanja samozavesti nemalokrat svoj najhujši sovražnik.

Vendar kljub temu nima nobeden izmed štirih osebnosti  tako prefinjenega občutka za podrobnosti  in tako čustvenega sodelavca.

ŠE NEKAJ ZA VODJE!

KAKO VODITI PRILJUBLJNEGA MELANHOLIKA!

Zavedajte se, da je zelo občutljiv in nagnjen k depresijam. Dobili boste najzvestejšega sodelavca, prijatelja, učenca, če mu boste dali občutek varnosti, podpore in zaupanja. Sprejmite, da imajo radi mir in da delujejo po vnaprej planiranem urniku in da je urejenost njihov moto. Zavedajte se, da je vsaka nenapovedana sprememba za njih velik stres. So najzvestejši sodelavci, partnerji, prijatelji, če jim daste dovolj časa za premislek in odziv. Strogo ločijo družino in službo, zato spoštujte njihov privatni čas.  Pomagajte jim, da ne bi ostali družinski sužnji. 

ZAVEDAJTE SE, DA SO PROGRAMIRANI ZA PESIMIZEM, ZATO JIM PODARITE NASMEH.

HVALEŽNI BODO!

Osebnost močnega kolerika

Najbolj  ekstremna čustva bo v nas zbujal močni kolerik, saj pri njem ni nikoli nič umirjeno, počasno, premišljeno. Je velik deloholik, ekstrovertiran in  optimist. V njegovem besednjaku ne boste nikoli srečali besedice – ni mogoče ali ne morem, zato mnogokrat zbuja v drugih ljudeh občudovanje ali odpor.

Močan kolerik  je rojeni voditelj, dinamičen in aktiven ima nenehno potrebo po spremembi, zato se z lahka ujame s sangvinikom izredno težko pa z melanholikom ali flegmatikom, kajti ne razume njihovega bioritma. Mora popravljati napake. Odlikuje ga močna volja in odločnost, mnogokrat se zaradi hitrih odločitev zdi brezčuten, težko izgubi pogum, je izredno neodvisen in samozavesten, vreden zaupanja in lahko vodi kogarkoli saj mu je voditeljstvo položeno v zibelko. Vedno mora imeti nadzor, zato nemalokrat odloča tudi v imenu drugih, zato ni  ravno priljubljen, saj v drugih s tem nemalokrat vzbuja manjvrednostne komplekse.

Je izredno eksploziven, vendar ga jeza hitro mine. Po izbruhu nadaljuje kot, da se ni nič zgodilo. Čudil se bo zameri ali kislemu obrazu, saj je to zanj že lanski sneg. 

Močnega kolerika boste težko zadržali na delovnem mestu delavca, saj ga s tem omejujete. Kot njegov učitelj ne boste imeli lahkega dela, kajti vedno znova bo hotel prevzeti nadzor. Sledil vam bo le, če boste pridobili njegovo spoštovanje, kar pa ne bo lahko. Ne boste ga mogli voditi s prisilo ali grožnjo.

Rojen je za vodjo in dajte mu priložnost, kajti noben karakter ni tako močno usmerjen k ciljem in tako dober organizator. Spremembe so njegovo življenje in izziv. Njegov način izobraževanja ni sedenje za knjigo ali obisk seminarjev, temveč praksa in akcija. Vedno išče praktične rešitve, vidi celotno sliko, hitro ukrepa, zna delo predati drugim, vztraja na produkciji, doseže cilj, vzpodbuja dejavnost, ne mara neumnežev in zapomnite si – NASPROTOVANJE GA VZPODBUJA. Kadar ga nekaj zanima hoče odgovor takoj, najbolje bi bilo že včeraj. Kolerik se lahko nauči vse, vendar njegova največja napaka je, da se želi učiti iz lastnih napak in je velikokrat gluh za opozorila. 

Močan kolerik le malo potrebuje prijatelje, bolj si prizadeva za dobro skupinsko dejavnost, vodi in organizira, najpogosteje ima prav in odlično se odreže v nujnih primerih.

Močnega kolerika prepoznate po udobni in praktični obleki, kajti pred modo in izgledom daje prednost praktičnosti. Mnogokrat bodo njegovi čevlji »pošvedrani«, po vsej verjetnosti bodo to mokasini ali obutev brez vezalk, zaradi hitrega obuvanja. Ženske bodo pogosto v hlačah in redko v petkah.

Njegovo stanovanje bo opremljeno strogo brez okraskov in zaobljenih linij, skratka funkcionalno. Kot učenec bo verjetno hodil v šolo z minimalistično opremo in funkcionalno torbo. Ne bo dal poudarka lepoti, vendar namenu. Dokler bo staro pohištvo še služilo svojemu namenu, ne bo kupil novega. Pazite, da ne sedete na njegovo mesto!

Če bi močan kolerik odprl razum in prepoznal svoje šibkosti, bi lahko postal tako popolna oseba, kot misli da je.

ŠE NEKAJ ZA VODJE!

KAKO VODITI MOČNEGA KOLERIKA!

Zavedajte se, da je rojen voditelj, deloholik in usmerjen k ciljem. Ni ravno sočuten, vendar ima nemalokrat prav in vedno se lahko nanj zanesete v kriznih situacijah, saj bo vedno izbral pravo pot. Nikakor ne priznava »šefa«, saj je on sam sebi največji šef. Edini način vodenja močnega kolerika je, da si pridobite njegovo zaupanje in občudovanje, kar pomeni, da vam ne bo dovolil, da stojite na istem nivoju.

ČE GA BOSTE ŽELELI VODITI, BOSTE MORALI BITI VEDNO KORAK PRED NJIM, ALI PA MU RAJE PREPUSTITE VODSTVO!

Osebnost mirnega flegmatika

Mirni flegmatik je, kakor že naslov pove človek za vse namene. To je edina osebnost, ki vliva izredno spoštovanje, mirnost, sproščenost, uravnoteženost. Je izreden poslušalec, saj redko govori o sebi, ker je zadržan, sočuten, prijazen. Skriva svoja čustva in ljubi harmonijo, zato se skoraj nikoli ne bo spustil v prepir. Je glasnik miru.

Kot delavec je izredno sposoben in zanesljiv, miren, naklonjen, dober pod pritiskom, zna upravljati,  izogne se konfliktom, zato je redka osebnost, ki krasno funkcionira z eksplozivnim kolerikom,  posreduje v problemih in vedno najde lažjo pot. Kot učenec bo izstopal zaradi svoje počasnosti in mirnosti.

Ni navdušen nad spremembami, razen če so to kakšne praktične rešitve, saj je nagnjen k »lenobi«. Flegmatik se bo sprijaznil s spremembami ali novostmi samo če so njemu v korist ali pa zaradi ljubega miru. Ker ljubi udobje, bo vedno zadovoljen in po naravi ni ravno navdušen nad kakršnimkoli izobraževanjem. Ne bodite presenečeni, če bo na dolgočasnih predavanjih spal.

Mirni flegmatik ima veliko prijateljev, saj se z njim ni težko razumeti. Je prijazen, prijeten, nenapadalen, nikoli vas ne bo posiljeval s svojim mnenjem, razen če ga boste zahtevali. Ima izredno moč opažanja, saj je dober poslušalec. Prepoznate ga po ciničnem humorju.

Mirnega flegmatika boste prepoznali po zadržanosti, dajal bo videz neodločenosti, vendar naj vas ne zavede saj ima železno voljo. Upira se spremembam in ne zna pokazati navdušenosti, videti je neodločen, ne zna reči ne. Zlahka ga pregovorimo. Od njega ne pričakujte pobude, vendar ko enkrat sprejme odločitev, odneha zadnji.

Flegmatik je odličen v viharnih trenutkih, ker zna ohraniti mirno kri in pomiriti duhove in izredno dober v rutinskem delu, ki vsakega drugega dolgočasijo. Velikokrat je dežurni krivec, saj  se želi izogniti konfliktom pa četudi za ceno lastne krivde.

Mirni flegmatik je velik estet, vendar bo z veseljem prepustil izbiro obleke partnerju ali staršu, ker bo drugače sam oblekel tisto, kar mu pride prvo pod roke, pa četudi mogoče ne bo barvno usklajeno. Nemalokrat ne bo opazil, da obleka ni zlikana ali pa je sploh ne bo likal..

Njegovo stanovanje je udobno, vendar nikoli dokončano, saj je jutri še en dan. V šolski torbi bo manjkalo gradivo, zvezki pa bodo polni drobtin. Tipični izgovor kadar bo zamudil pouk bo : » Zaspal sem!«

ŠE NEKAJ ZA VODJE!

KAKO VODITI MIRNEGA FLEGMATIKA

Zavedajte se, da potrebujejo neposredno motivacijo. Pomagajte jim postaviti cilje in doseči njihovo nagrado. Od njih ne pričakujte navdušenja in spodbujajte jih. Zavedajte se, da je prelaganje stvari oblika njihovega mirnega nadzora, zato jih prisilite, da se odločijo in prevzamejo odgovornost, vendar bodite pozorni in ne zvalite vse krivde nanje in večno vam bodo hvaležni.

CENITE NJIHOVA ENOLIČNA NAGNJENJA, ZATO JIH PRIPRAVITE NA SPREMEMBO!

Pozivam vas, spustite se v raziskovanje in spoznajte nov svet!  Odkrili boste, da je delo z ljudmi preprosto in krasno.

Več o osebnostih pa najdete v knjigah Florence Littauer: Osebnostni plus, Osebnostna sestavljanka, Osebnostni plus za pare in Osebnostni plus za starše.

The post Kako lahko znanje o 4 tipih osebnosti spremeni naše življenje? appeared first on Tatjana Frumen.

Ljudje se bolezni bojimo, saj je naše prepričanje, da nas bolezen omejuje, ovira, onemogoča, kaznuje in strah pred boleznijo je največkrat na nezavednem nivoju tudi strah pred smrtjo. Seveda ne govorimo o navadnem prehladu ali gripi, temveč o težjih obolenjih. Vendar ne glede na bolezen, je dobro,  da se zavedamo, da je vse energija in tudi bolezen je energija. Za energijo pa so že znanstveniki dokazali, da ni uničljiva, temveč je spremenljiva. Kaj in kako torej postopati? 

Ne nagovarjam vas, da zanemarite obisk zdravnika. To vsekakor naredite! Vseeno, pa lahko veliko naredimo sami.

Bolezen je naša zaveznica

Trditev, da je bolezen naša zaveznica bo v večini verjetno sprožila mešane občutke, vendar razumeti moramo najprej kaj je definicija zdravja. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) definira zdravje kot stanje “popolnega telesnega, psihološkega in socialnega blagostanja”. Torej kadar koli pride v našem življenju do odsotnosti nečesa, kar je nam pomembno,  se ravnovesje poruši in telo poskuša na nek način sporočiti, da je potrebno uvesti spremembe oziroma zamenjati smer. Pojavi se bolezen! Bolezen tudi ni kazen,  temveč priložnost ubrati nove poti.

Ali ste kdaj poskušali nadaljevati vožnjo z avtomobilom, ko se je prižgala rdeča luč za motor? Večina ve, da zna biti ignoranca tega opozorila zelo draga zadeva, saj to kaže na hudo okvaro motorja. Brez motorja, pa vozilo ne opravlja svoje naloge. Torej, večina bi takoj izklopila motor in počakala na pomoč. Zakaj pa tega ne jemljemo tako resno kadar gre za nas? Tudi naše telo sporoča točno to. »Preveč naporno, preveč stresno, ni prava smer, ne tja,..!« Kaj pa mi? Zanemarimo prve pokazatelje in vzamemo tableto. To je tako, kot da bi z dlanjo pokrili rdečo luč, ter pričakovali, da bomo cilj dosegli brez večjih zapletov.

Rešitev je torej zelo enostavna. Takoj ustaviti vse dejavnosti, se umiriti in počakati na pomoč.

Priznajte to kar je!

Pa vendar pri ljudeh ni tako enostavno, saj se v nas prepletajo različni procesi. Miselni vzorci, naši programi, čustva in občutki delajo takšno zmedo, da enostavno ne vidimo izhoda in popade nas strah. Zoperstavljati se bolezni in se boriti z njo, ter misliti, da smo močnejši, je tako, kot boriti se proti sebi. Zavedati se moramo, da bolezen ni izven nas, temveč je del nas.  

Torej kaj najprej narediti, ko nas doleti diagnoza?  Na to obstaja samo en pravi odgovor in ta je, »Priznati si to kar je!«  

To ne pomeni, da začnemo kriviti sebe in druge, kajti to je igranje žrtve in zopet oddaljevanje od cilja. Priznati to  kar je, pomeni soočiti se z vso paleto občutkov, misli, miselnih vzorcev in predvsem strahom pred smrtjo. 

Bolezen je povezana z žensko energijo

Pred mnogimi leti, ko sem se začela ukvarjati z alternativo in vzročnimi povezavami, sem ugotovila, da je bolezen največkrat povezana z žensko osebo. Zaradi solidarnosti se povežemo ali z mamo, sestro in se ponujamo v smrt namesto te osebe, če je ta še živa. Kadar te osebe ni več, hrepenimo po ponovnem združenju in bolezen je samo manifestacija naših nezavednih želja ali strahov. Želimo se ji pridružiti.

Če povzamem besede svetovno znanega terapevta Berta Hellingerja:  “Bolezen  želi povezati tisto, kar je bilo ločeno in  usmerja pozornost tistemu, ki smo ga mi vede ali nevede izločili.”

Kaj lahko naredimo sami?

Seveda smo včasih tako zavozlani v lastne vzorce, občutke in čustva, da se sami težko soočimo z resnico in težko prepoznamo dejstva. Vseeno pa obstaja kar nekaj načinov s katerimi si lahko sami pomagamo.

Lahko se zatečemo k meditaciji, simultanem pisanju, kjer brez razmišljanja pišemo na papir vse naše občutke in potem vse skupaj zažgemo, ali gremo v naravo, nekateri začnejo teči. Pomembno je, da najdete način, ki vam najbolje ustreza. Sama velikokrat svetujem, da bolezen povabite na pogovor.

Najprej poskrbite, da boste sami in da vas nihče ne bo motil. Torej izklopite vse telefonske aparate, umaknite se v sobo ali poskrbite, da bo nekdo popazil na vaše otroke, živali,…

Najprej se poskušajte umiriti, lahko tudi z meditacijo, nežno glasbo, globokim dihanjem. Nič hudega, če vam takoj ne bo uspelo, postopek lahko ponavljate večkrat.

Kadar v vas norijo čustva in strah, ne bežite pred njimi, dovolite, da zasedejo mesto, ob mizi. Pred sebe lahko postavite blazino ali nek predmet, ki predstavlja osebo na katero kaže vaša bolezen. Ni pomembno, da vi veste kdo je to, važno je, da ve vaša podzavest. Nekaj časa opazujte to blazino, kot bi gledali osebo v oči. V vas se bodo prebudili občutki in čustva, ki jih gojite v zvezi s to osebo. Čisto možno je, da boste začutili jezo, sovraštvo, žalost,… Ne sramujte se in ne bežite pred resnico, temveč si dovolite jokati, kričati, tolči z rokami po blazini, vaše telo to tako že počne.  Če se bojite silovitosti svojih občutkov, začnite pihati, tudi tako lahko izdihate vse tisto pred čim bežite in čez čas bodo izraženi občutki izzveneli ( to lahko traja 5 minut, lahko tudi kakšno uro). Ko nastopi izčrpanost veste, da ste »izpraznili omaro« in čas je, da prikličete v srce  veliko spoštovanje in čisto ljubezen, ki bo pomagala spremeniti energijo bolezni. Proces samozdravljenja se s tem prične in vedite, da bolezen ali težava jemlje slovo in daje prostor zdravju.

Se vam zdi vse skupaj preveč enostavno? Verjemite,  še zdaleč ni.  Soočati se s svojimi čustvi je bitka za preživetje. Več o tem pa boste sigurno našli v knjigi Borisa Veneta – »Zdravje je v nas« ali kakšni drugi knjigi. Verjemite, receptov in načinov je dovolj. Pomembno je, da prisluhnete sebi in to naredite takoj!

»Osti jarej!« ( Najstarejša zapisana slovenska napitnica »Na zdravje!«)

The post Kako se soočiti z boleznijo appeared first on Tatjana Frumen.

Dandanes večina ljudi išče mir in stik s samim seboj, pa tega niti ne ve, mnogokrat tudi jaz sama.

Kako se to največkrat pokaže? Tako, da se ne moremo umiriti, da smo nezadovoljni, da nam nekaj manjka in ne vemo kaj, največkrat smo tudi vzkipljivi in prepirljivi. Lahko bi rekli, da iščemo »dlako v jajcu«.

To opažam ne samo pri svojih strankah, ki prihajajo k meni po pomoč, temveč tudi pri sebi.

Vse prevečkrat to pripisujemo zunanjim vplivom, vremenu, situacijam in podobno. Pri tem se seveda tudi izgovarjamo na delo, obveznosti, odgovornosti, ki jih ne moremo preložiti, da o stresu niti ne govorimo. Resnično smo pravi mojstri izgovorov.

Vse kar bom tukaj zapisala, sem prepričana, da ve vsak od nas. Zakaj pa potem sploh pišem? Hja, ker vsakokrat pademo na osnovah. Kljub vsemu vedenju in znanju, ki ga imamo, nam vedno znova spodleti na osnovah.

Kaj nam pravzaprav sploh kaže takšno stanje?

Kadar se znajdemo v takšni življenjski situaciji, to vse prevečkrat pripisujemo zgoraj naštetim stvarem. Vse to je res, vendar pravi vzrok se skriva nekje drugje.

Na našem nezavednem nivoju vemo, da smo se rodili za izkušnje (veliko bi nas reklo tudi preizkušnje) in užitke. Pa ne govorimo sedaj o odvisnostih, temveč o tistih stvareh, ki jih radi počnemo. Za nekoga so to lahko potovanja, za nekoga, ples, kino, druženje, igra, za vsakega pač nekaj drugega.

Poenostavljeno bi lahko rekli: » Sr…. nastopi, ko se premalo posvečamo stvarem, ki nas veselijo.«

Včasih je celo tako hudo, da zaradi utrujenosti nimamo niti želje več karkoli početi, ali pa smo med obveznostmi, ki jih je bilo potrebno postoriti, pozabili kaj nas veseli. Seveda bi alarm v naših glavah moral zvoniti že veliko prej, vendar zvonca pogostokrat niti ne slišimo, ali pa ga ne želimo slišat. Včasih smo tako dolgo gluhi, dokler nas neka nesreča, ali bolezen ne pahne v prisilni počitek. Takrat občutimo dušni nemir in z gotovostjo vemo, da smo izgubili stik s samim seboj.

Kako iz stiske?

Lahko samo poudarim, da eno zagotovo drži in to je: » Vsi odgovori so v nas.« Torej, enostavna rešitev bi bila, da se umirimo in poiščemo odgovore. Sliši se preprosto, vendar vsak, ki se je znašel v podobni situaciji ve, da je to vse kaj več, kot preprosto.

Zakaj pa ni tako preprosto?

Sama sem ugotovila, da zame ni preprosto, ker sem po naravi deloholik in kolerik, ki zelo težko utišam svoj um. Um pa je tisti lažnivec, ki nam šepeče, da ne bomo popolni, če ne bomo…. Takrat pozabimo in preslišimo na naše občutke in čustva, ki so enakovreden del nas.

Tako lepo o tem našem lažnivcu govori Don Miguel Ruiz v svoji knjigi »Glas spoznanja«

Torej preprosto navodilo bi bilo: » Utišaj um in prisluhni občutkom in čustvom, ti skrivajo odgovore.« Sama sem odkrila kaj pomaga meni.

Kar pomaga meni, ni nujno da bo vam, ki to berete, vsekakor pa vam bo v pomoč.

Kadar se mi zdi, da sem se izgubila nekje v vsakdanu, se odpravim v naravo. Tam sem lahko sama s seboj, s svojimi občutki, mislimi, čustvi. Na sprehodih, potepanjih ali potovanjih naredim inventuro.

Podobno kot bi se lotila čiščenja stanovanja, se lotim čiščenja mojega »podstrešja«, bi temu rekla starejša generacija.

Včasih sem se tega bala, ker me je bilo strah kaj bom odkrila in mogoče mi odkrito, ne bo všeč. Danes vem, da lahko to kar mi ni všeč, vedno spremenim. Vendar, da lahko spremenim, moram najprej vedeti, kaj mi ni všeč. Sliši se zapleteno, vendar ni. Vaja dela mojstra in tako velikokrat komaj čakam, da se posvetim raziskovanju same sebe.

Potepi v naravo pomagajo

Na krajše potepe v naravo vzamem s seboj svojo psičko Sookie, ki je kot moja senca. Kadar mi odplavajo misli, me ona opozori na vse, ki vstopijo v najin prostor, tako da se resnično lahko popolnoma prepustim.

Seveda, ko grem tako »nakurjena« v naravo se v moji glavi najprej vname dvogovor med dvema Tatjanama. Ena je odrasla, ki želi biti odgovorna in disciplinirana in druga je otrok, ki včasih trmasto vztraja in si želi zabave in raziskovanja. Prav zanimivo je kako se med seboj pogovarjata in druga drugo prepričujeta, včasih bodrita ali kritizirata. Včasih sem čisto v vlogi ene in drugič v vlogi druge. Kadar sem v ravnovesju pa obe utihneta in lahko uživam v trenutku.

Ravno zato se tako rada odpravim v naravo, kajti na teh raziskovanjih uživata obe in takrat je v moji glavi mir. Takrat se lahko prepustim še kakšnemu drugemu vodenju in rodijo se nove stvari in krasne ideje. Prepuščanje trenutku porodi tudi nova spoznanja, nova videnja in velikokrat se ravno takrat zložijo puzzli, katere nisem vedela kam umestiti. Žvrgolenje ptičkov, šumenje potočka, ki ga tako rada poiščem, vonj gozda, vse skupaj tvori prekrasno ubrano simfonijo slike, zvoka, vonjav in občutkov za katere si želim, da se nikoli ne bi končala. Ti trenutki so blaženi in takrat se čutim eno z vsem kar me obdaja. To so trenutki, ko ne bi ničesar spremenila, ker so sami po sebi popolni.

Kadar sem v gibanju, delajo možgani in sem v svojem svetu. Kadar se ustavim in pogledam naokoli, takrat sem del popolne celote in tako se čutim popolna tudi sama.

Včasih je zame dovolj samo obisk v naravi, kjer poiščem mir in objamem kakšno drevo. Včasih v naravi meditiram, včasih opazujem živali pri svojih opravilih. Mnogokrat ležem na trato ali mah, se zazrem v nebo in razmišljam o zvezdah, vesoljcih. Včasih se prepustim domišljiji in ustvarjam svoj sanjski svet. Tudi izražanje čustev je dovoljeno. Nemalokrat se namočim v kakšnem potočku ali tolmunu, na temperaturo se ne oziram. Moji značilni obredi so samo moji in ti mi pomagajo, da najdem odgovore, se umirim, povežem, napolnim baterije,….

Moja želja je, da najdete vsak svoj obred, ritual ali tisto kar radi počnete in to počnite čim bolj pogosto.

Objem vsem!

Tatjana

The post Stres in dušni mir appeared first on Tatjana Frumen.

Ljudje k meni prihajajo po pomoč zaradi različnih težav in pri razreševanju energetskih blokad in miselnih vzorcev, ki se skrivajo v podzavesti posameznika, nemalokrat naletim na zamero. Zamera je stanje, ki ne dovoljuje napredka.

Podobno, kot bi z avtom zapeljali v mehko blato. Lahko se trudimo speljati, vendar bo naš trud zaman, učinek bo celo nasproten. Bolj kot se bomo trudili, bolj globoko v blatu bomo pristali in da o našem zunanjem izgledu niti ne govorimo. Vsi tisti, ki smo enkrat že pristali z avtom v blatu, vemo, da je plin potrebno dodajati počasi, ker se drugače kolesa vrtijo v prazno in da je potrebno pod kolo potisniti nekaj trdega, zaradi oprijema. Včasih je potrebna pomoč nekoga drugega, da nas izvleče iz tega stanja.

Podobno je z zamero. Bolj na hitro želimo razrešiti zadevo, bolj se zapletamo in velikokrat potem potrebujemo nekoga, ki nam bo pomagal zadevo videti še iz drugega zornega kota in nas potisnil v pravo smer.

Pa si poglejmo malo pobliže definicijo zamere in mogoče več o tem, kaj se dogaja s posameznikom in kako iz tega stanja.

V slovenskem slovarju knjižnega jezika je zamera pojasnjena kot: (trajnejši) negativen, odklonilen odnos do koga zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja.

Verjetno o tem, zakaj ljudje zamerimo ni potrebno posebej pisati, saj skoraj ne poznam človeka, ki ne bi kdaj občutil zamere in vsega, kar sodi zraven.

Bolj kot kaj zamera je in kakšna je njena definicija, pa nas zanima, kako le ta vpliva na naša življenja in naše zdravje.

Vsi že vemo, da ima vse svojo energijo, tako tudi energija zamere nosi svojo. Zamero in odpuščanje omenjata že Biblija in Sveto pismo, kar pomeni, da se s tem problemom srečujemo že tisočletja, pa vendar nismo nič bližje rešitvi, kadar smo vpleteni sami. Podobno kot vsi vemo, da kajenje škoduje zdravju, pa kljub temu ljudje kadimo.

Pri svojem delu sem odkrila, da ljudje največkrat zamerimo staršem, nemalokrat tudi bogu oziroma stvarniku, sistemu, naciji, domovini, zemlji, hiši, ….. Zamere segajo celo v prejšnja življenja, ali pa so zamere kopirane od naših prednikov. Zamera pa ni samo domena ljudi, temveč tudi živali in naše babice bi z gotovostjo trdile, da tudi rastlin.

Kadar sami ne moremo spustiti zamere, poskuša to namesto nas narediti naše fizično telo in s tem to energijo shrani. Tako se energija zamere največkrat manifestira v telesu v obliki cist, bul, tvorb, v obliki raka, napade jetra, trebušno slinavko, oči. Kadar o zameri težko govorimo, ker jo želimo zamolčati, to vpliva na ščitnico. Poznamo pa tudi zamero do sebe, ki pa se največkrat kaže v tem, da se nam v življenju vse zapleta, ko človeku ne gre in ne gre.

Zamere se lahko zavedamo ali pa ne in včasih je tako »zakopano« zamero težko prepoznati, kot da je spremenila preobleko in tudi ta najeda naše psihofizično zdravje. Prepoznamo jo lahko skoraj vedno kadar se nekdo pretirano »žrtvuje« v nekem odnosu. To je lahko skrb za mamo, skrb za moža, ženo,… Na zavednem nivoju se seveda tega niti ne zavedamo.

Veliko se piše o tem, kako je potrebno odpustiti in pozabiti na zamero in sploh kako je slabo zameriti. Pri svojem delu sem odkrila več škode zaradi tega, kar se ne sme, kot pa zaradi tega, kar dejansko je.

Zavedati se moramo, da smo se ljudje rodili za izkušnje in tudi zamera je ena izmed njih. Nič ni narobe z zamero, če le ne traja predolgo, saj z zamero sporočamo, kako huda je naša bolečina in želimo poravnavo. Izkušnja tako zaznamuje vse vpletene in vsi vpleteni imajo možnost učenja. Odpuščanje pa je velikokrat dvorezen meč. Verjetno bom sprožila val polemike, vendar sem se veliko o zameri in odpuščanju naučila na delavnicah Postavitve družine pri Bertu Hellingerju in naučeno uporabila v praksi. Z energijo odpuščanja namreč sporočamo enemu, da ni doživel bolečine in drugemu, da ni nikogar prizadel. Moramo vedeti, da ni učenja brez izkušnje in napredka brez bolečine, velja seveda za vse vpletene. Z odpuščanjem bi torej oba oropali izkušnje in učenja.

Kako pa potem iz začaranega kroga?
Iz izkušenj lahko povem, da zamera ne bo izginila sama od sebe. Potrebno jo je izraziti in zraven še vso paleto občutkov, ki bodo privreli na dan. Sama priporočam ljudem naj zapišejo vse na papir in potem napisano zažgejo. Dokler ni izpeta vsa jeza in vsa grenkoba, tako dolgo ne bomo mogli naprej. Dokler vsaj eden ne bo slišal zgodbe, pa čeprav smo to mi sami, ne bomo mogli spustiti zamere.

Šele, ko ni več kaj »povedati« lahko stopimo iz svojih okvirjev in začnemo bolj objektivno gledati na izkušnjo. Mir v duši nastopi, ko vse skupaj sprejmemo, da je vse točno tako, kot mora biti in da je vse na svojem mestu. Kadar pa uvidimo, da smo točno zaradi te izkušnje postali bogatejši ali smo na podlagi te izkušnje celo obogatili življenja drugih, takrat govorimo o opravljenem izpitu. Kadar pa tega koraka ne boste mogli narediti sami, pa je res najbolje, da poiščete pomoč, saj se še spomnite avta v blatu, ne?

Največkrat ugotovimo, da se je vse nekje začelo. Po navadi se zavemo, da prva zamera sega v rano otroštvo in je povezana s starši, največkrat z našo mamo. Ta je tista prava, ki bi jo morali najprej predelati, vse ostale so večinoma ponavljanje, saj nam življenje ponuja lekcije dokler ne opravimo izpita. Zato se velikokrat zavemo, da se pri zameri kuja mali otrok in ne odrasla oseba, ki je prevzela odgovornost za svoje življenje.

Znano in zanimivo je tudi, da so ženske večinoma bolj zamerljive od moških. Verjamem, da je temu tako, ker smo hčerke največkrat materine rivalke in ne hčerke.

Če je vaša zamera še preveč boleča, da bi jo lahko spustili in sprejeli izkušnjo, se ne obremenjujte s tem kaj bi morali narediti. Mogoče še ni vaš čas. Naredite to kar čutite in zaupajte, če je potrebno pa poiščite pomoč strokovnjaka, ki mu zaupate.

Vedite, da za vsakim dežjem posije sonce in se blato posuši in zagotovo bo sonce posijalo tudi vam!

»Pa brez zamere!«, bi rekli Slovenci.

The post Zamere vplivajo na naše psihično in fizično zdravje appeared first on Tatjana Frumen.