Stres in dušni mir
Dandanes večina ljudi išče mir in stik s samim seboj, pa tega niti ne ve, mnogokrat tudi jaz sama.
Kako se to največkrat pokaže? Tako, da se ne moremo umiriti, da smo nezadovoljni, da nam nekaj manjka in ne vemo kaj, največkrat smo tudi vzkipljivi in prepirljivi. Lahko bi rekli, da iščemo »dlako v jajcu«.
To opažam ne samo pri svojih strankah, ki prihajajo k meni po pomoč, temveč tudi pri sebi.
Vse prevečkrat to pripisujemo zunanjim vplivom, vremenu, situacijam in podobno. Pri tem se seveda tudi izgovarjamo na delo, obveznosti, odgovornosti, ki jih ne moremo preložiti, da o stresu niti ne govorimo. Resnično smo pravi mojstri izgovorov.
Vse kar bom tukaj zapisala, sem prepričana, da ve vsak od nas. Zakaj pa potem sploh pišem? Hja, ker vsakokrat pademo na osnovah. Kljub vsemu vedenju in znanju, ki ga imamo, nam vedno znova spodleti na osnovah.
Kaj nam pravzaprav sploh kaže takšno stanje?
Kadar se znajdemo v takšni življenjski situaciji, to vse prevečkrat pripisujemo zgoraj naštetim stvarem. Vse to je res, vendar pravi vzrok se skriva nekje drugje.
Na našem nezavednem nivoju vemo, da smo se rodili za izkušnje (veliko bi nas reklo tudi preizkušnje) in užitke. Pa ne govorimo sedaj o odvisnostih, temveč o tistih stvareh, ki jih radi počnemo. Za nekoga so to lahko potovanja, za nekoga, ples, kino, druženje, igra, za vsakega pač nekaj drugega.
Poenostavljeno bi lahko rekli: » Sr…. nastopi, ko se premalo posvečamo stvarem, ki nas veselijo.«
Včasih je celo tako hudo, da zaradi utrujenosti nimamo niti želje več karkoli početi, ali pa smo med obveznostmi, ki jih je bilo potrebno postoriti, pozabili kaj nas veseli. Seveda bi alarm v naših glavah moral zvoniti že veliko prej, vendar zvonca pogostokrat niti ne slišimo, ali pa ga ne želimo slišat. Včasih smo tako dolgo gluhi, dokler nas neka nesreča, ali bolezen ne pahne v prisilni počitek. Takrat občutimo dušni nemir in z gotovostjo vemo, da smo izgubili stik s samim seboj.
Kako iz stiske?
Lahko samo poudarim, da eno zagotovo drži in to je: » Vsi odgovori so v nas.« Torej, enostavna rešitev bi bila, da se umirimo in poiščemo odgovore. Sliši se preprosto, vendar vsak, ki se je znašel v podobni situaciji ve, da je to vse kaj več, kot preprosto.
Zakaj pa ni tako preprosto?
Sama sem ugotovila, da zame ni preprosto, ker sem po naravi deloholik in kolerik, ki zelo težko utišam svoj um. Um pa je tisti lažnivec, ki nam šepeče, da ne bomo popolni, če ne bomo…. Takrat pozabimo in preslišimo na naše občutke in čustva, ki so enakovreden del nas.
Tako lepo o tem našem lažnivcu govori Don Miguel Ruiz v svoji knjigi »Glas spoznanja«
Torej preprosto navodilo bi bilo: » Utišaj um in prisluhni občutkom in čustvom, ti skrivajo odgovore.« Sama sem odkrila kaj pomaga meni.
Kar pomaga meni, ni nujno da bo vam, ki to berete, vsekakor pa vam bo v pomoč.
Kadar se mi zdi, da sem se izgubila nekje v vsakdanu, se odpravim v naravo. Tam sem lahko sama s seboj, s svojimi občutki, mislimi, čustvi. Na sprehodih, potepanjih ali potovanjih naredim inventuro.
Podobno kot bi se lotila čiščenja stanovanja, se lotim čiščenja mojega »podstrešja«, bi temu rekla starejša generacija.
Včasih sem se tega bala, ker me je bilo strah kaj bom odkrila in mogoče mi odkrito, ne bo všeč. Danes vem, da lahko to kar mi ni všeč, vedno spremenim. Vendar, da lahko spremenim, moram najprej vedeti, kaj mi ni všeč. Sliši se zapleteno, vendar ni. Vaja dela mojstra in tako velikokrat komaj čakam, da se posvetim raziskovanju same sebe.
Potepi v naravo pomagajo
Na krajše potepe v naravo vzamem s seboj svojo psičko Sookie, ki je kot moja senca. Kadar mi odplavajo misli, me ona opozori na vse, ki vstopijo v najin prostor, tako da se resnično lahko popolnoma prepustim.
Seveda, ko grem tako »nakurjena« v naravo se v moji glavi najprej vname dvogovor med dvema Tatjanama. Ena je odrasla, ki želi biti odgovorna in disciplinirana in druga je otrok, ki včasih trmasto vztraja in si želi zabave in raziskovanja. Prav zanimivo je kako se med seboj pogovarjata in druga drugo prepričujeta, včasih bodrita ali kritizirata. Včasih sem čisto v vlogi ene in drugič v vlogi druge. Kadar sem v ravnovesju pa obe utihneta in lahko uživam v trenutku.
Ravno zato se tako rada odpravim v naravo, kajti na teh raziskovanjih uživata obe in takrat je v moji glavi mir. Takrat se lahko prepustim še kakšnemu drugemu vodenju in rodijo se nove stvari in krasne ideje. Prepuščanje trenutku porodi tudi nova spoznanja, nova videnja in velikokrat se ravno takrat zložijo puzzli, katere nisem vedela kam umestiti. Žvrgolenje ptičkov, šumenje potočka, ki ga tako rada poiščem, vonj gozda, vse skupaj tvori prekrasno ubrano simfonijo slike, zvoka, vonjav in občutkov za katere si želim, da se nikoli ne bi končala. Ti trenutki so blaženi in takrat se čutim eno z vsem kar me obdaja. To so trenutki, ko ne bi ničesar spremenila, ker so sami po sebi popolni.
Kadar sem v gibanju, delajo možgani in sem v svojem svetu. Kadar se ustavim in pogledam naokoli, takrat sem del popolne celote in tako se čutim popolna tudi sama.
Včasih je zame dovolj samo obisk v naravi, kjer poiščem mir in objamem kakšno drevo. Včasih v naravi meditiram, včasih opazujem živali pri svojih opravilih. Mnogokrat ležem na trato ali mah, se zazrem v nebo in razmišljam o zvezdah, vesoljcih. Včasih se prepustim domišljiji in ustvarjam svoj sanjski svet. Tudi izražanje čustev je dovoljeno. Nemalokrat se namočim v kakšnem potočku ali tolmunu, na temperaturo se ne oziram. Moji značilni obredi so samo moji in ti mi pomagajo, da najdem odgovore, se umirim, povežem, napolnim baterije,….
Moja želja je, da najdete vsak svoj obred, ritual ali tisto kar radi počnete in to počnite čim bolj pogosto.
Objem vsem!
Tatjana