Bosanske Piramide 2015
Že po prvem potepanju leta 2014 smo vedeli, da se še vrnemo in tako smo potepanje ponovili. Tokrat se nas je na raziskovanje odpravilo 6 žensk. Same babe, bi rekli. Ja, vendar posebne sorte osebe. Dve Tatjani, dve Sabini, Alenka in Valerija.
Tokrat smo se odpravile v začetku septembra 2015.
Program je bil malce drugačen, da ne ponavljamo scenarija. Prvo kavico smo si privoščile skoraj na hrvaško-bosanski meji ( kot prvič) in naslednji postanek je bil v Maglaju. Vzdušje je bilo veselo in sproščeno, kljub temu, da smo tokrat krenile ob 2 uri zjutraj. Želele smo maksimalno izkoristiti dan in svetlobo, ter se izogniti gneči turistov.
KAMENE KUGLE
Naslednji postanek smo naredile v Zavidovićih, kjer smo si ogledale Kamene kugle. Prepustile smo se energijam, občutkom, sporočilom ter zdravilni energiji le teh. Dolina je bila popolnoma mirna in opazile smo (tiste, ki smo že bile tukaj), da so poti počistili in polepšali, kljub temu pa ohranili lepoto doline. Navdušene smo raziskovale in se tokrat čudile, saj je bil potok popolnoma presušen. Pred letom in pol, ko smo prvič obiskali dolino, je tukaj tekla voda in višje je bil majhen slap. Tokrat je bilo vse suho, razen čisto majhnega tolmunčka, kjer smo si lahko namočile noge.
Med tem, ko smo me raziskovale, sta se nam pridružila dva domačina. V leseni hiški, ki so jo postavili z namenom, da si lahko turisti spočijejo, sta nam samoiniciativno postregla s pravo bosansko kavo in nam na tak način izrekla dobrodošlico. Začudene smo bile, saj nista želela nič v povračilo. Tega enostavno nismo navajeni. Malo smo posedele, saj se je kavica v zelenju na leseni terasi in v tako prijetnih energijah resnično prilegla. Med sproščenim pogovorom pa sem bila še bolj začudena, saj je eden povedal, da se me spomni od lanskoletnega obiska. Uh, včasih res nimaš pojma na koga vse narediš vtis in kdo vse te opazi. Dekleta so se mi nasmihala, sama pa sem razmišljala, kaj je tisto kar se ljudem vtisne v spomin, da ne pozabijo. Ali je v ozadju kaj drugega?
VISOKO IN PIRAMIDE
Pot smo nadaljevale proti Visokem, kjer nas je čakala namestitev. Tik pred zdajci so 3 osebe odpovedale in morala sem se znajti drugače. Uspelo mi je rezervirati prijetnejšo, večjo, udobnejšo in predvsem cenejšo hišo s krasnim pogledom na piramido sonca. Imele smo 4 spalnice, dve kopalnici, dve kuhinji, terasi, vrt, klimo. Popolno komoditeto!
Seveda smo se takoj odpravile k tunelom, kjer smo dobile svojega vodiča. Nad razsežnostjo tunelov smo bile začudene, saj so dolžino odkritega povečali za več kot 100%. Kar malo smo se lovile, razen naše najmlajše, ki pa se je v tunelih počutila kot doma.
Tokrat nas je vodič odpeljal tudi na piramido ljubezni in piramido meseca, za kateri prvič ni bilo časa.
Uživale smo v energijah narave, piramid, tunelov. Prihajala so sporočila in na piramidi sonca je nastala zanimiva fotografija, ki je sprožila kar nekaj ugibanj.
Grenak priokus pa smo dobile pri pogledu na manjši hotel, ki so ga postavili na začetku platoja na piramido sonca. Včasih se res vprašaš ali res ne razumemo kaj je dediščina? Vse za dobiček in vse za denar.
NOČ V TUNELU RAVNE
Petek je kaj hitro minil in naše prenočevanje v tunelu Ravne se je približevalo. Vse smo bile v nekem pričakovanju. Pripravljale smo se na nepozabno noč. Z osebjem smo se dogovorile, da bomo prišle okrog 10 ure, saj v tunelih ni stranišč. Tudi o takih zadevah moraš razmišljati. Sama sem se zato opremila s papirnatimi hlačkami ( plenice za starejše) in s tem povzročila salve smeha. Sama sebe najbolje poznam, saj moram v normalnih okoliščinah vsaj 1x na noč odtočiti, kaj šele pri 12 stopinjah in močni vlagi. Odločila sem se, da raje kot iščem ponoči izhod iz katakomb, to naredim v hlače, če bo seveda potrebno.
Končno smo prispele pred tunel in se sestale z ekipo, ki nas je ponoči varovala in se z njimi dogovorile o podrobnostih ( kdaj ugasnejo luči ipd.).
Prva težava je nastopila, ker ni bilo tako širokega prostora, da bi lahko spale vse skupaj, zato smo z iskanjem primernega prostora, da se vse nekako zložimo, kar zapravile nekaj časa. Pogrnile smo folijo, nanjo smo namestile vodoodporne ležalke in spalne vreče. Pred spanjem smo se podale na ogled tunelov in meditacijo ob megalitnem bloku. Še dobro, da smo s seboj imele Valerijo, ki je poskrbela da se nismo v mreži tunelov izgubile.
Napočil je čas, ko smo se stlačile v spalne vreče in ugotovile, da udobno to spanje že ne bo. Da se tuneli lahko naravno namakajo, je kriv naraven naklon, ki pa je povzročal drsenje telesa in spalne vreče po gladki podlagi ležalke. Zaradi naravne ventilacije, je pihalo in ko ležiš na mrzlih, vlažnih tleh, je ta piš podoben konkretnemu prepihu. Bile smo ponosne nase, da smo se podale v tako pustolovščino, pa vendar malo v dvomih kako bomo prestale noč.
Kaj hitro je osebje ugasnilo luči in me smo še nekaj časa govorile in si pripovedovale šale, potem pa je nastopila tišina. Meni se je zdelo, da se samo obračam. Kot da sem v nekem čuječem stanju. Pomislila sem, da bo to presneto dolga noč. V mislih sem prosila, da mi ne bi bilo treba napolniti plenice in da me to »spanje« ne izčrpa preveč, kajti zadolžena sem še za dva dni vožnje. Zdelo se mi je, da je mogoče minila ena ura, največ dve, ko je Tatjana, ki je ležala nedaleč od mene rekla, da že nekaj časa razmišlja o moji plenici, ker ne vzdrži več. Nasmejala sem se in pogledala na uro in presenečena ugotovila, da je že 5 zjutraj. Dekleta so se začela odzivati. Alenka je povedala, da je tudi ona ponoči pogrešala hlačke, ki sem jih zvečer ponujala, na koncu pa morala ven na stranišče. Druge so smeje priznale, da so razmišljale enako, ker zaradi »tiščanja« niso nič spale. Še sami mi je bilo smešno, saj tokrat prvič nisem imela teh težav. Pohitele smo proti izhodu, da se olajšamo. Zunaj se je začelo daniti. Kljub občutku, da nismo spale je ura vsem čudežno hitro minila. Vrnile smo se v tunele in pospravile prtljago, mene pa je na ležalki čakal kamen v obliki glave. Čudeži se dogajajo! In prisotnost nekoga je bila že drugič očitna.
SARAJEVO IN VRELO BOSNE
Odpravile smo se še na sončni vzhod na piramido sonca in potem na zajtrk. Sobota je bila namenjena ogledu Sarajeva in Baščaršije . Na pohajkovanju po mestu smo v tretje začutile nevidno prisotnost nekoga. To se je stopnjevalo in začudile smo se ker smo kar vse povprek začele preverjati ali smo vse prisotne. Na koncu smo se vdale in se podale na pravo bosansko kavico z ratlukom. Naročile smo eno kavico več, še za tisto osebo, ki nas je spremljala in ji nazdravile. Bilo je zanimivo občutiti to prisotnost v skupini.
Vse se je po kavici pomirilo in privoščile smo si še izlet na Vrelo Bosne. Dan je bil čudovit, topel, popoln.
Vrnile smo se v hišo, se še v večer dolgo pogovarjale in izmenjevale izkušnje. Od doma smo dobile sporočilo, da so zaprli meje zaradi azilantov in naj bomo previdne. Razmišljale smo o možnih težavah, vendar na koncu zaključile, da bomo zaupale občutkom.
Kadar imaš višje vodstvo, potem veš da se bodo stvari odvile v najvišje dobro in tako smo brez težav prišle domov.
Lahko si samo še želim takšnih potepanj in vem, da še prihajajo.
Fotografije: Sabina Geder – Simonič, Valerija Domajnko, Alenka Čufar, Tatjana Frumen
Leave a Reply